Februar je bil grozen mesec.
Na rutinskem pregledu pri veterinarju so odkrili Črtu velik tumor v trebušni votlini. Itaq, jebeni rak. Drek….10 dni obupa, upanja, iskanje čudeža, CT slikanje, spet upanje, da je zadeva operativna in potem…..se je malo podrl svet.
21.2.2018.
Preveč raka, preveč razraslo, preveč vsepovsod…. prekleti rak.
Če bi lahko, bi zamenjala z njim. Kadarkoli in brez razmišljanja. Preveč zlat pes je bil, da bi si zaslužil, da tako hitro umre.
Ko sem prišla ponj na veterino je zgledalo, kot bi spal. Tako mehek, tako topel, tako …moj.
Nimam pojma kako sem ga pripeljala do doma, ampak sem ga. Ker moje sonce bo vedno z mano, pokopan na Vranskem, kjer se je skotil pred dobrimi 10 leti. Blizu Kani.
Če že nisem bila z njim med operacijo, ko je zaspal, sem mu bila dolžna vsaj to, da ga lastnoročno odnesem v grob. In sem ga.
Saj ne vem koliko časa sem še ždela tam notri z njim, preden sem dovolila, da ga …. nah, še vedno ne morem napisat….
Ja, priznam, še vedno vsak dan tečejo solze, ko se spomnim nanj. In še vedno, vsak vikend prižgem novo svečko na njegovem grobu in poklepetam z njim.
In mu povem, da je pošastka, ki mi zdaj stoji ob strani in mi žveči roke in živčke, sicer čist krasna, ampak njega ne more zamenjat nihče.
Damn….človek bi mislil, da z leti postane lažje, saj sem konec koncev pokopala že nekaj mojih zlatih pasjih pošastk. Pa ne drži. Faking ne drži.
Srce moje zlato, hvala za ves čas, ko si bil z mano, me čuval, tolažil, spravljal v smeh in ob živce, predvsem pa me imel neskončno rad. Čuvaj me še iz pasjih nebes. Verjetno bom rabila, mali pa še ni ravno dorasel temu, čeprav se trudi.
P.S. Katja, hvala ker si bila z mano tisto jebeno sredo. Neskončno hvala.
