Nostalgija

Včeraj sem službeno pavzo preživela doma. Oz. tam, kjer je bil včasih moj dom. Zdaj je tam samo mraz.

Ampak , ko sem zaprla oči…..sem se spet sprehodila po mojem domu. Odklenila sem vhodna vrata, pogledala v mojo malo kopalnico, ki mi je bila tako ljuba. Potem sem iz predsobe stopila desno….stopnička na kateri so se včasih spotikali obiski….z roko sem se dotaknila stebra in naprej pogladila 100 let staro mizo. par korakov naprej…na desni, malo naprej od oken, čisto moj kavč, ki si ga je čez dan prisvojil Laki. Drugi steber tik pred knjižno omaro. V njega zataknjen žebel na katerem je obešena lupina morskega ježka. Tista, čisto navadna, zelena. In knjižna omara. 100 romanov in nekaj ostalih knjig. In pesek iz sahare. In stekleničke z vodo iz oceanov. In svečke, ki sem jih eno leto delala za novoletna darilca.

In potem…..moje kraljestvo. Majhna bordo sobica. Omara, pred njo postelja in pod oknom dolga pisalna miza. Z vsemi mojimi zakladi. In slikami regatnih jadrnic. In mojimi slikami. In prastarim usnjenim sedežem za kolo…..za “zicleder” sem ga dobila (pa ni kaj prida pomagal)….

Heh, koliko zgodb se je nabralo v letih mojega bivanja, koliko smeha in strtih src je se je znašlo med temi stenami, skrivnih prijateljskih pogovorov, poljubov in nagajivih pogledov.

J*** se, stene so zgorele, spomini pa ne! 😛 Ko zaprem oči, so vse zgodbe tako blizu…..

In potem je zapihal mrzel veter, ki je s sabo nosil snežinke……

Ah, drek…….tole še ne bo prav hitro narejeno ……prekleti birkorati…..

Nč, gremo nazaj v službo.