Sreča….blazno enostavna stvar in hkrati precej izmuzljiva. In nekako vsi hrepenimo le po njej. In jo iščemo skozi celo življenje.
Jaz se je včasih dotaknem. Skozi male, skoraj neopazne dogodke, ki jih skorajda ni opazit.
Včeraj sem sedela poleg njega in oba sva v tišini premlevala svoje misli. In kot že tolikokrat je samo stegnil svojo roko in najini prsti so se prepletli. Tako malo in hkrati tako veliko. Sreča. 
Ponoči, ko se stisnem ob njegovo toplo telo, ki mirno spi poleg mene. Sreča.
Ko se sredi noči zbudim in me gleda s široko odprtimi očmi, ker mu prvi hip ni jasno, ne kje je, ne s kom je. Ker je sanjal. In zjutraj mi razloži svoj nočni pogled. Smeh in sreča.
Sreča je kot utrinek, ki zažari v vsej svoji lepoti……in mine. Če je človek slep, utrinkov niti ne opazi. Če pa gledaš……takrat jih vidiš in čutiš na tisoče.
Že res, da je včasih oblačno in teh utrinkov ni in ni…..ampak vedno spet pridejo. Samo skozi življenje je treba hoditi z odprtimi očmi.
