Načeloma sem hudo nastrojena proti vsem kar je povezano s cerkvijo. Razen proti cerkvam kot objektom.
Vredu, arhitektura je ponavadi več kot osupljiva….ampak tudi ta me ne gane kaj prida. Bolj me vedno znova osupne občutek, ki ga doživim pod visokimi stropi med lesenimi klopmi in grobovi nekih kao svetnikov. Bila sem že v parih katedralah v Evropi, ampak najljubša mi je še vedno Kölnska katedrala.Ko sem pred dobrimi petimi leti stopila iz vlaka in se znašla tik pred njo, jo kljub njeni velikosti skorajda nisem opazila. Pisana množica udeležencev EURO gay parade je takrat čisto okupirala dojemanje velikega mesta. Ampak imela sem dovolj časa, da jo spoznam. In občutim.
Na vsaki strani vrat se v nebo dvigata dva stolpa. Nikoli nisem šla gor in si ogledala Kölna zviška. Kajti vedno, ko sem stopila skozi ta vrata sem začutila prav poseben mir. Ne spomnem se slik iz stropov in sten, ne spomnem se žarkov sonca skozi visoka okna. Vem pa da sem v tistih 2 mesecih mojega bivanja v Nemčiji tam vedno našla svoje misli. Naj sem stopila notri s smehom ali solzami v očeh, ven sem prišla pomirjena.
Â