Brskam po računalo med slikami…..treba bo naredit temeljito čistko in več kot polovico pobrisat.
Tudi ne vem, zakaj sem tako čustveno navezana na kup slabih fotk.
Ampak….ne glede na to, kako tehnično slabi sta tile dve fotki (nisem jaz fotkala, sem samo skenirala), bosta ostali……
Da ga predstavim: JIM – najprijaznejši doberman
Bil je “veliki brat” mojemu đankiju. Ko sva ga spoznala v Tivoliju, je imel moj rdečko dobrega pol leta, Jim pa je bil že resen pes v najboljših letih. In Jim je imel najraje nedorasle pasje fante. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki jo je šele smrt prekinila. Bil je edini kompanjon, s katerim se je moj rdečko podil tudi po 2 uri skupaj. Marsikatero nagravžno sta ušpičila skupaj. 4 leta….
Jimbo, bil si razvajenec prve klase. Po moje se nisi zavedal, da si doberman. Še Laki je bil večji pretepač. Ti si mu samo nesebično pomagal v pretepih ki jih je začel on ali pa Kastor. Lajat sem te slišala samo ene dvakrat v štirih letih, ko si se zakadil za veverico. Baje si lajal tudi na hišni zvonec, samo ne takrat, ko sem jaz prišla na obisk. Si vedel, da prihaja “teta piškotarica”, kajne 😉
Ko sem avgusta 2000 zvedela, da si odšel v pasja nebesa, sem ti v spomin prižgala svečko v Koellnski katedrali. Pozabila te ne bom nikoli.
Tudi Kastor, najmehkejši doberman, ki bi za metanje palčke dal polovico svojega življenja se že podi po nebeških pasjih poljanah.
Bili ste kot trije pasji mušketirji. In upam, da boste spet, ko se čez leta srečate tam nekje v pasjih nebesih.