Saj si ga res vsak dan privoščim….pa vseeno me vsakič znova očara pogled na življenje, ki se vsako pomlad začne počasi prebujat, ki je vseskozi tako prisotno in na žalost večini povsem neopazno.
Ti sprehodi so trenutki, ki si jih utrgam samo zase in za svoje misli. Zato ne pustim svojega psa pri mami na Štajerskem, kjer mu nedvomno ne bi nič manjkalo. Meni bi. Sprehodi bi mi manjkali.
(Pod vplivom današnjega net-klepeta in spominov že slišim glas meni dragega prijatelja, da sem egoistka. Vem da sem. Pa kaj….. mar nismo na en način vsi?)
Misli še ne izdam…..ker so preveč moje. Pokažem pa par utrinkov sprehoda…..
Foto © Alla
VÄŤeraj je bil pa res super dan za sprehod 😀
Lepe fotografije.
Hvala 🙂