Tako kot vsak dan zadnje čase, sva se tudi včeraj zvečer z **** poslovila od krdela, napokala đankija v prtljažnik fotrovega karavana in se odpravila nazaj v brlog. Takoj po štartu opaziva na havbi zeleno, srednje veliko kobilico.
Do uvoza na avtocesto pri Trojanah smo se peljali max. 90. Mala se je držala odlično. Predvidevala sem, da jo bo na avtocesti nad 100 odpihnilo. Pa je ni. Dala se je v “speed pozo” in se delala, kot da jo snemajo za extreme sports TV. Preživela je oba tunela, prehitevanje tovornjakov in tik pred cestninsko postajo še kratek pospešek na 160 km/h. Ko sva s 40 na uro peljala skozi cestninsko postajo, si je malo pretegnila noge potem pa spet speed poza in gremo naši do Ljubljane. Prvi postanek je bil v BS in tam sem zelenki svetovala, da je čas, da izstopi, ker v centru res ni primeren plac za njeno bivanje. Malo je še postala si pretegnila noge in krila……ter odfrčala v prvo grmovje.
Tako, da če vas kdo vpraša, kako hitre so kobilice, mu mirno zatrdite, da za 160 km/h ste sigurni ;), vsekakor pa se prekleto dobro držijo.
nagnusno.
pohane so baje enake smokijem..
Njah….ne maram smokijev.
Žive kobilice so mi ljubše. Še posebno če so takole speedy naravnane.
Tokrat je bila voĹľnja v LJ silno razburljiva in napeta. Ipaq sva ugibala kdaj in kje jo bo odpihnilo.