Ĺ e malo pa bo leto okoli, kar ga imamo.
Nekako čas, da malce pogledamo, kaj konkretno je to spremenilo v moji denarnici….
V denarnici je bila prejšnja valuta malce bolše zastopana kot pa EURuri.
Na položnicah so bili kljub večjim številkam manjši zneski (drugače si ne znam razlagat, da sedaj porabim za fiksne mesečne stroške celotno neto plačo, prej pa je vedno ostal kakšen tolar ali dva. In plača se ni nič zmanjšala, povečala pa na žalost tudi ne. :()
Cena kave in sokov v oštarijah so nemarno poskočile (verjetno so jih poskusno križali z bolhami).
Po uspelem križanju z bolhami so zadevo preko leta (predvsem zadnja četrtina leta je bila glede tega precej plodna) prakticirali še s cenami mnogih drugih osnovnih živil.
50, 100 ali več EUR bankovce gledam v glavnem na fotkah, ki mi jih najde google.
Kovančki? No, ja, ti pa so pri meni pogosteje zastopani, kot kovanci prejšnje valute. Vsaj nekaj 🙂
Plačevanje čez mejo? No, ja, ni več treba v menjalnice, ampak konec koncev, se da v preko meje skoraj vsepovsod plačevati s kartico. In nakupi vsekakor manj obremenijo račun, kot pa nakupi v “najboljšem sosedu”, pa še kvaliteta nakupljenega je evropska in ne vzhonje-evropska.
Če potegnem pod vse skupaj črto…. z novo valuto le nisem tako zelo zadovoljna kot je stric Bajuk.
Ze ze, samo on je debil.
Pa še debel povrhu!!!!
Jaz bi bla tudi tako nasmejana in polhna (€urov) 🙁
Al pa ÄŤe bi bila debela. Moja denarnica namreÄŤ.
Bajuk je Burek. Imbe in Jolbe v eni osebi.
Bajuk sploh ni zadovoljen. Koka in speed sta mu že zdavnaj skurila možgane, tako da se lahko samo še debilno reži.
S prehodom na €uro so najbolj mastno obogateli cestninarji v bella Italia, ki ti namesto kovanca za 2 € striktno vračajo kovance za 500 pokojnih lir. Po njihovi zaslugi se kanim vpisati med numizmatike, kar pa je izjemno umirjen in sproščujoč hobi. Primerki za zbirko pritekajo sami od sebe. In ker je vrednost minimalna, se z njimi ne bojim fucati. Občasno kak kovanec odrinem kot napitnino kaki kratkovidni in/ali blond in/ali joškati kelnarci in jo osrečim. Če je izjemno kratkovidna in/ali blond in/ali joškata, se lahko vsled moje darežljivosti celo splete kaka bežna, a vroča romanca, kar so seveda sanje vsakega pravega desca. Poleg tega: če bom kdaj potreboval večje število podložk za šraufe večjih dimenzij, natanko vem, iz česa jih bom naredil.
Če torej na €uro pogledam s tega zornega kota, sem neskončno bolj srečen kot Bajuk in cestninarji skupaj, ker:
– si oni histeriÄŤno prizadevajo za €urote
– ne fucajo
– ne spletajo romanc s kelnarcami navedenih karakteristik in so torej opeharjeni za uresniÄŤitev sanj vsakega pravega desca
– trpijo za kroniÄŤnim pomanjkanjem podloĹľk, da o šraufih sploh ne govorimo.
Pa ne okol trobezljat, naj bo to naša skupna sladka skrivnost! 🙂
Ko sem bil star 12 let smo v šoli na veliko fucali in ali si predstavljaš naše veselje, ko sem na dedkovi podstrehi našel cel zaboj italjanskih lir – kovancev iz WW2? Dedek mi je povedal, da je takrat zbiral denar za novo peÄŤ v pekarni, in ko je Italija kapitulirala, je ÄŤez noÄŤ ostal s polno skrinjo “fuckov” – kot smo jim rekli. Vse je za nekaj dobro. Definitivno je bila pa to za dedka tragedija.