Čudež!

Naša posvojena psica Kani, mama našega Črta, ima stalno prebivališče pri moji mami.
Poleti smo ji postavili nov pesjak, v katerem je nesporna carica.
Ko sem Kani prvič peljala na sprehod (takrat še ni bila v naši družini) smo na sprehodo srečali tudi mačko. Huh, pravi pes. Oz psica. Te so hujše! Komaj sem jo zadržala in vso besno tresočo odvlekla stran.
Kasneje smo večno poslušali lajanje, ko sta se okoli hiše sprehajali domači mački, ki sta vedno pazili, da ji nista prišli pod nos.
In kaj zvem danes?
V tem mrazu se je tudi Kani iz pesjaka preselila čez noč v hišo. Äanki, ki je trenutno na počitnicah pri mami, je itaq salonski pes, ki imajo svojo blazino v sobi, obe mucici pa se tudi dnevno grejeta na “živalskem kavčku” v mamini sobi.
do sedaj je bila praksa, se mački in Kani niso srečevali, po novem pa si prostovoljno in miroljubno delijo kavček.
Ena od mačk je celo tako predrzna, da psico občasno celo malce “potreplja” s taco po glavi.
Idila traja tako dolgo, dokler kdo (na sumu imam nečaka Miha) ne reče šššššššššššššššššššššššššššššš , kar je nedvomni signal za začetek lova in posledično glasnega vpitja mame.
No, za vikend bom poskusila to idilo spravit na fotko, pa jo prilepim.
Ker še vedno ne morem verjet, da se dogajajo čudeži.