V daljnem letu 2006 sem podedovala košček denacionalizirane zemlje.
Zadevica je bila prej v državni lasti in da ne bi na dotičnem koščku rodne grude rasel plevel, je država le to oddala v najem. Za primerno odškodnino, seveda.
In ko sem konec leta 2006 postala ponosni lastnik zaplate obdelovalne zemlje, je pravzaprav nisem mogla koristit. No, tudi v letu 2007 je nisem mogla koristit. Ker je bila še vedno v najemu, najemnina pa je romala v žep lačni državi.
Ampak država je pač velika in lačna.
In ji ni dovolj najemnina. O, ne. Lastnik zemlje mora plačati davek! Ker ima zemljo, ker služi z njo!
Hm, vse lepo in prav, vendar je z mojo zaplato zemlje država že zaslužila, ker je pobrala najemnino (se mi zdi, da je zadevo oddala malce dolgoročno, saj veste, denacionalizacijski postopki se vlečejo in vlečejo….. ), obenem pa je tudi meni mastno zaračunala davek. Kljub temu, da sem jim poslala zraven dohodninske napovedi zajeten kupček dokumentov, ki so dokazovali, da so od moje zaplate zemlje že zaslužili in da jaz nisem imela še povsem nobene pravice koristit dotično zemljo.
In kaj naj zdaj?
Ja, nič, pritožba ne zadrži plačila davka. Torej bom plačala, kot vzgleden državljan.
In se pritožila.
In zaračunala najemnino še kmetom, ki imajo v najemu moj košček. Imena sem po velikem trudu le uspela izvohat na pristojnih službah.
Ja, jebi ga, kmetje bodo pač najebali in plačali najemnino še enkrat. Tokrat legitimnemu lastniku zemlje (no, ja, bomo videli, če bodo res).
