Equilibrium

Za vikend me je malce oplazila melanholija, ki me še ni povsem zapustila.
Saj ne vem, ali me je oplazila pred brskanjem po računalniku ali po odkritju nekega filma za katerega ne vem kako se je znašel na mojem disku.
Eniuej…..klik na film, da vidim ali je za v kanto ali ne.
No, na koncu je pristal na CDju. Equilibrium.

Čisto na kratko….svet prihodnosti, kjer je “ozdravljen” glavni vzrok za vse slabo na svetu…..jeza, sovraštvo, bes…..čustva. In jasno, ne samo temna plat čustev, tudi svetla.
Razen totalne fascinacije nad glavnim igralcem (:roll: Christian Bale :oops:, ja, ja vem, da je plehko, ampak tipček izgleda zaradi ledenega look-a prekleto vroč, da ne govorimo, da je igral Ameriškega psihota, zaradi katerega ogleda še cel teden nisem prišla k sebi – takrat je bila kriva pač vsebina in ne njegov look)

in banalno ugotovitvijo, da bi bila namesto “zdravila” bistveno učinkovitejša lobotomija, mi možgane gloda vprašanje o čustvih?
Je možno živet v popolni odsotnosti čustev?
Čisto biološko da. Ipaq obstajajo osebki, ki enostavno ne premorejo čustev.
Pa ravno tako živijo. Torej, ali je čustvovanje potrebno za preživetje skupine? Ker za preživetje posameznika očitno ni.
Mislim, zakaj bi narava ustvarila nekaj, kar ni potrebno za preživetje?
in po drugi strani….ali ne bi popolna odsotnost čustovanja dejansko rešila določenih problemov človeštva?
Že res, da bi na osebnosti ravni bilo življenje precej brez smisla, ampak….ali ni smisel življenja (gledano samo iz biološkega stališča) samo preživetje vrste, ne pa nek kvazi osebnostni razvoj posameznika.

Ma, ja, saj vem….smisel življenja je ležanje na plaži…..
ali pa samo tedenski odklop od dnevne rutine.
Ali pa sploh ni smisla?