17

17 let je že minilo od mature (hja, bili smo prva generacija, ki je kasirala “maturo” oz. 2 zaključna izpita ob koncu srednje šole).

Prejšnji teden je na moj telefon priromalo vabilo na obletnico.

Na splošno nisem velika ljubiteljica tovrstnih dogodkov. Osnovnošolske obletnice sem sklenslala že pred leti, ko sem ugotovila, da nimam popolnoma nič skupnega z večino bivših sošolk in sošolcev, na srednješolske pa smo itaq vsi pozabili za dobrih 10 let.  Do letos.

Firbec in dolgčas sta pripomogla k temu, da sem se par ur pred veledogodkom odločila, da grem malce pogledat.

Prva ugotovitev večera: največji čupavec je napol plešast in čisto na kratko postrižen in ena sošolka je shujšala. Ostali smo bolj kot ne na pogled takšni kot smo bili. Malce bolj sivi in utrujenih obrazov.

Druga ugotovitev večera: od prisotnih sva bili samo 2 brez otrok (Slovenci mogoče vseeno še ne bomo izumrli)

Tretja ugotovitev večera: z večino prisotnih nimam praktično nič več skupnega (kar sem v bistvu tudi pričakovala)

Četrta ugotovitev večera: Itaq da osebka, ki sem ga RES ŽELELA videt, ni bilo.  Tipiš.

In zaključna misel: Obljubljena je bila ponovitev čez 3 leta, na okroglo 20. obletnico. V kolikor uspem v tem času ubit še malenkost tistega mojega firbca, ne bo nobenega problema zadeve povsem lahkega srca preskočit do 30. ali celo 50. obletnice, ko bomo drug drugega spraševali, če so odsotni sploh še živi.

Pa še en plus vsega skupaj: nisem bila edina čudakinja, kajti tista druga samska in brez otrok je na vprašanje o otrocih z veselim nasmeškom odgovorila: ” Ne, nimam, imam pa konja”