V ponedeljek sem videla mucka.
Šetkal se je po ograjenem dvorišču sosedove bajte (no, bila sem na obisku, tukaj so moji sosedje nedolžni).
Konica repa mu je nemirno švigala sem ter tja, tace pa so venomer ubirale isto pot ob ograji….gor in dol, pa spet gor in dol.
Bližnja soseda je povedala, da je to že tretji maček. In da je star kakšno leto. In ne mara otrok.
Nečaka sem lepo popokala in ga umaknila še kak meter bolj stran od ograje. Pri mačkah se pa res nikoli ne ve.
Mačkon (ja, to sem sama identificirala, da je moškega spola) sicer prijateljuje z veliko črno dogo, ki tudi stanuje na istem dvorišču, pa vendar…..menda sta se tudi prejšnji mačkon in prejšnji pes dobro razumela, pa je pseto vseeno bilo videno s krepko razparanim hrbtom.
Zgodovina mačkonov gre menda tako, da je bil prvi mačkon precej prijazen. menda je škilil ko sam vrag, ampak lastnica ga je celo vozila v bližnje kafiče.
Drugi mačkon je bil (baje) precej živčno mače, ki je nekajkrat pobrisal z dvorišča, nekega lepega dne pa je celo malce ugriznil mimoidočega fantiča (ki, mimogrede, nikoli več ni ubral tiste poti iz šole). Menda ga je kaj hitro nadomestil trenutni, tretji mačkon. Za pse nisem spraševala koliko se jih je zvrstilo ob mačkah. Po vsej verjetnosti je vsaj tisti, z razparanim hrbtim, v zasluženih pasjih nebesih.
Kakorkoli…..nečaka sem prepričala, da se je šel na domače igrišče igrat z novim fotoaparatom, jaz pa sem počepnila kakšna 2 metra od ograje in ga gledala. Iz oči v oči. Ja, lepotec je imel krasne, jantarno bleščeče oči (OK, upam, da jih še ima in da jih bo še dolgo imel), rep pa mu je še vedno nemirno švigal sem ter tja.
Ker sem malo bolj “pasji” človek, mi nekako ni kanilo v glavo nič pametnega, kako bi samo s prisotnostjo mačkona umirila. Ker je bilo več kot očitno, da ga moja prisotnost in buljenje rahlo nervirata.
In nerviralo ga tako dolgo, dokler ni vtaknil glave skozi ograjo. OK, kul, saj če je glavo spravil skozi ograjo, menda še ne bo celega telesa????
Ma, nič, grem jaz raje, da se mačkon malce umiri, res ni treba, da ga po nepotrebnem delam živčnega.
Ampak je pa žalostno videt mačko, ki v divjini velja za najhitrejšo, na majhnem ograjenem dvorišču, ker ji družbo dela samo velika črna doga. 🙁
Le kje si lahko mlad gepard pretegne tace, kje razvije tisto svojo gibčnost in hitrost, če je večji del dneva v hiši in na premajhnem dvorišču?
In kje, za vraga, so vendar razne inšpekcije, ki bi to prepovedale?
Mar ni prepovedano imeti divje in eksotične živali doma kot ljubljenčke?
Ali pa je morda že tretji gepard na tistem dvorišču iz neznanih razlogov izjema, da potrdi zakone?
Mače, zajebali so ti življenje. Totalka. 🙁
Mar namiguješ, da si je nekdo v svoji zdolgočasenosti omislil že tri nepotvorjene gepote zapored in jih skladišči na dvorišču? Svašta. Tale planet dvi v pogubo bistveno hitreje, kot sem domneval.
In ker slutim, da smo danes malce aktivistično naravnani, bom pristavil še svoj piskrček: tudi to, da nas, človeke, zapirajo na galeje, kjer moramo dan za dnem veslati za ljubi kruhek, ni najlepši od vseh običajev. Če mi po kakem čudežu uspe prigurati do penzije, bodo moje tace že bistveno prestare, da bi razvile kako omembe vredno gibčnost. 🙁
Mah, ko šiša micicuša. Če bi mu bilo tako hudo, bi jo že popihal (jaz bi, če bi lahko po navpičnih lesenih ograjah plezal). Mogoče pa še bo, ko se bodo muce začele goniti. In če se bo potem vrnil bomo lahko sklenili, da je sex boljši od hrane, toplega zavetja in dolgočasnega kompanjona, ampak samo, dokler nisi lačen in prezebel.
Pa sem rekel, da bom tole in Valewijino stran bojkotiral, ker ob pogledu na dobrote zmeraj postanem lačen in potem devastiram hladilnik. Firbec je hudič a kakorkoli že, prejšnja trditev stoji.