Lačna sem tako, da slišim svoj rjoveči želodec kljub ogabno glasni cuker muziki, ki jo rola internetni radio.
Ampak lenoba je še večja.
Še sendviča se mi ne da naredit. Iz principa. Popoldne sem namreč ratala silno slabe volje, ker me je googlov koledar nemarno opomnil, da sta jutri še dva službena sestanka.
Na žalost se bom morala udeležiti tistega bistveno bolj zoprnega. Pravzaprav ogabnega.
Živce mi bo paral nek ultra oh in sploh intelektualec z velikim socialnim čutom (beri škrtostjo) in vsemi oh in sploh pametnimi idejami, kako moramo opravljati svoje delo. A sem že omenila, da se ta ultra oh in sploh intelektualec udinja kot asistent v našem visokem/višjem/najvišjem šolstvu? Poznate tovrstne škrice?
Polni teoretičnega sranja, ki je v realnem delu praktično nedosegljivo. Jebi ga, kvaliteta se plača, če pa hočeš socialne cene, boš dobil pa socialno ponudbo. In, ne, recesija še vedno ni vplivala na končne cene. Halo, sive celice, dojamite, da cene NE padajo.
Ja, jutri bo dolg in usran dan.
Fuj in bljak!
Aja, nočne sanje so bile pa kljub pomankanju spanca luštne 🙂
Pa sem upala, da sm ti vsaj jaz polepšala dan 🙁
Še bolj bi mi ga, če bi se kdaj na kako kavo priguncala 😛
Človek me je po 2 urah teženja na sestanku vprašal, če je težek.
In potem je debelo gledal, k0 sem mu pritrdila.
Bravo!