Tudi slepa kura zrno najde

V soboto sem se elegantno izognila teku trojk.
Kot naročeno je namreč propadla trojka zelo dobri prijateljici in ker je bejba pridno trenirala sem ji pač velikodušno odstopila svoje mesto, hkrati pa sem se zagrebla za suport tekaške trojice.
Zaradi objektivnih razlogov sem na štart privlekla namesto fotoaparata – psa (beri: malce dolgo sem spala, ura je priganjala, pes pa tudi) in za sveto obljubila, da jih pofotkam v ciljni ravnini.
Rečeno storjeno.
Z nahrbtnikom tekaške trojice in fotoaparatom sem se zgužvala za ograjo in napenjala svoje plave oke.
Med čakanjem sem se odločila malce stestirat svetlobo in nastavitve fotoaparata in zato sem slikala mimobežeče prepotene tekače.
In tako čakam in čakam, nemirno pogledujem na uro in čakam….
In dočakam klic mame Šnuje, v ozadju pa slišim njeno lačno kričačko.
Ups….
Kdaj za vraga pa so tekli mimo?????
Skesano se odpravim iskat preostalo dvojico, da vsaj njima predam stvari, ki sem jih z vso zavzetostjo čuvala in prav po tiho upam, da sem trojko mogoče po kakšnem res ultra srečnem naključju ujela vsaj v fotoaparat, če ne že v živo.
In ker mama Šnuja izvaja psihološki pritisk name, sem strahoma vtaknila kartico fotoaparata v čitalec (ja, ne vstavljam jo direktno v čitalec kartic v računalu, ker sem jo – spretna kot sem – že uspela porinit v vmesno režo, kar je posledično prineslo polurno šraufanje računala) in začela pregledovat slike.

ZMAGA!!!!! TUDI SLEPA KURA NAJDE ZRNO!!!!

Bogovi Olimpa me imajo očitno vseeno vsaj malce radi. Tekaško trojico sem ujela tik preden mi je uspela pobegniti iz kadra.
Ni se mi treba posipat s pepelom in jih skesano prositi odpuščanja!!! 😀
Zmagoslavna fotka (ena in edina!)