OK, no….rute se nismo držali ko pijanec plota in smo jo malce spremenili in prilagodili.
Bilo je še boljše kot sem upala, da bo. Družba, vreme, hrana, 3x videli delfine ( in to brez da štejem tistega nasedlega in delno popapcanega na obali Sapluna), ujeli 4 palamide, 1 gofa, 1 špara, 7 šparičev (malih, za juho), 2 hobotnici (za solato), 10 pristnih (najbolj slastnih) jadranskih lignjev (žar in črna rižota – najboljša na svetu), spili 4 steklenice porta, 1 viski, 1 medico, 2 flaši nečesa ostrega, kar so pritrogali na barko neki Čehi, neznano količino belega in rdečega vina…..verjetno še kaj, pa mi je pobegnilo iz spomina. Kopali smo se, potapljali, 3x ali 4x pekli na žaru, utopili 1 mobitel, skoraj posvojili nekega korčulanskega kužka (no, vsaj 1 noč je prespal na toplem in suhem na barki (ravno se je namreč nebo odločalo ali bi malce zajokalo ali ne), jedli najboljše frigane kozice na Korčuli in obiskali najbolj njami pekarno njihovih znamenitih slaščic – Cukarin (če gre kdo tja, naj mi prinese, prosim, 5 klašunov in 5 amaret – Hvala 🙂 ).
Prevozili smo tudi nevihto in za nagrado bili deležni prekrasne mavrice, ki se je raztezala preko Splitskih vrat.
Ma, kaj naj rečem….šele ko sem stala na barki in držala v rokah krmilo, sem se zavedela, kako zelo sem pogrešala jadranje. Tisto zibanje pod ritjo, pa zvok štrikov in zajl, pa vinčev, pa….ma vse, predvsem pa tisti adrenalin, ko pripravljaš barko za v nevihto 🙂
super!