Zadnja 2 dni sem malce vandrala po otoku in obiskala nekaj svetišč. Tokrat budističnih, pa saj to niti ni bistveno.
Kamorkoli grem v te “božje hrame”, vedno postanem nekoliko otožna. In (čisto po slovensko) na momente zavidam vsem tem ljudem, ki verujejo. Vedno se lahko obrnejo na nekoga za nasvet, nikoli niso sami.
Sama pa se včasih počutim kot tisti najbolj garjav in shiran pes, ki sem ga danes zagledala pred templjem. Čakajoč na počasno smrt.
Jebena karma. Včasih imam res vsega dovolj.
Samota ni posledica odsotnosti vere, pač pa nevklapljanje v okolico. Jaz sem se te dni bodem z enako težavo. Pogosto ugibam ali moja težava v resnici sploh je težava..
Najbrž ni. Se mi pa zdi, da je pot do tega, da to sprejmeš v celoti, prekleto dolga…
Sej veš..serijska napaka slehernega človeka je ta, da rad rine na kup…
Šit, kak avatar sem dobila 😀
Šnuja, modro govoriš.
Počasi in z mnogo truda nam bo mogoče le uspelo izluščiti bistvo kaj in kdo smo v resnici.
In, da priučene norme morda le niso tako zelo nujno potrebne, kot mislimo.
V bistvu je vse skupaj sprožil tisti shiran garjav pes.
Moralo bi zabolet, ko sem ga videla. Po reglcih bi morala razkopat rukzak in mu dat vso hrano, ki bi jo našla. Ker je bil lačen. In žejen.
Še komaj živo truplo, ki čaka na odhod.
Pa sem ga samo gledala. V popolni odsotnosti sočutja. Nič.
Kakršnokoli vmešavanje bi povzročilo samo podaljšanje agonije.
Cikel življenja. Boj za obstanek. Umetnost preživetja. Stvar posameznika. Izključno samo vsakega posameznika posebej.
Tema za zelo dolgo kavo
Bejba…uživaj. Življenje je kratko!
Saj uživam. V vsakem trenutku