Torej…
V drugi polovici januarja me je sredi službenega časa (natančno, sreda, 22.1.2014 okoli 11 ure) presenetilo Tilnovo sporočilo, če sem zainteresirana za fotkanje v Tuniziji. Motorji in spremljevalna vozila. 19 dni vsega skupaj. Odhod čez dober teden. Khm, malce hitro, ampak nekako bi se dalo uskladiti s službo in z mojimi bornimi prihranki. In končno bi po dolgem času lahko spet lahko z veseljem fotografirala. Nič, gremo vprašat šefico, če mi tako na hitro odobri dopust in mamo, če mi bo ta čas čuvala pasjo mrcino. Zelena luč z obeh strani in gremo v akcijo. Najprej z ogromnim nasmehom in roza flomastron zacahnam na velikem stenskem koledarju svoj dopust, potem pa se hitro pohvalim o prihajajočem podvigu svojim trem najljubšim prijateljicam. Weeee, dopust! OK, imela sem 8 dni. Ravno prav časa, da sem v službi postorila najnujnejše. Za pakiranje je ostal zadnji dan, petek dopoldne, saj smo popoldne imeli že dogovorjen odhod. Popolnoma dovolj časa, da sem zmetala vse potrebno in nepotrebno kramo v potovalko in navesila na rukzak še 2 spalni vreči, saj se nisem mogla odločiti, katera bi bila bolj primerna. Še dobro, da sta pristali obe tudi v tovornjaku, saj sta prišli presneto prav, ko smo pri kamelji glavi zjutraj namerili bori 2 stopinji nad ničlo (spanje v šotoru, jasno).
Torej, petek popoldne se začnemo prebijati iz delno zasnežene in obilno zgužvane Ljubljane. Jurij je bil zadolžen, da pobere najprej mene, potem Cirila in da naju varno pripelje do Krasa, kjer so nas čakali Tilen, 2 tovornjaka in prikolica z motorji. Šlo je počasi, ampak vsi skupaj smo bili ravno prav vznemirjeni, da nam precej nizka začetna hitrost ni kalila vznemirjenja.
Ob prihodu na Kras nas je pričakalo hladno in delno deževno vreme, DS 5 pa še v polnih pripravah na avanturo (beri, finiširanje šraufanja tovornjaka – tank, rezervna guma na streho in podobne “malenkosti”).
Že bežen pogled mi je dal vedeti, da je do odhoda kakšna minutka ali dve več kot sem pričakovala. Ampak ko smo ob treh ponoči končno nakladali na tovornjak še zadnji motor, se mi je končno pripeljalo….na, res grem v puščavo 🙂 Še zadnje malenkosti in karavana DS 2, DS 3, DS 4 in DS 5 se je nekje ob petih zjutraj le znašla na bencinskem servisu tik pred IT mejo.
Že res, da smo bili utrujeni zaradi neprespane noči, ampak vznemirjenje (in precej postankov s kavo) je bilo povsem dovolj da nas je obdržalo budne do Civitavecchie, kjer smo se vkrcali na trajekt za Tunizijo.
Niti dež, ki nas je spremljal praktično celo pot čez Italijo in nas za konec v pristanišču še dodobra zalil, nam ni pokvaril razpoloženja in misli na kabino trajekta, kjer se bomo lahko naspali za kakšno preteklo in prihodnjo neprespano noč.
