Tistih 24 ur na trajektu je minilo presenetljivo hitro. Verjetno tudi zato, ker smo jih lep kos prespali in tako nadoknadili vsaj nekoliko primanjkljaja (đi, kdo si je zmislil to besedo?!, 3x sem preverila, če je prav napisana). V poznih večernih urah smo končno pristali v Tuniziji, opravili carinske obveznosti in …ja, nič drugega, kot ponovno pot pod kolesa proti Douzu.
Vsi trije fantje so popoldne na trajektu pridno odsanjali še kitico ali dve in se tako pripravili na nočno vožnjo, moja malenkost pa je pametno pomolila nos v bukvo in preskočila popoldansko spanje. Kapitalna napaka. Prve kilometre sem še zlahka sodelovala v klepetu, potem pa so veke postajale vedno težje. Rešili so me policaji. Tisti ležeči, ki jih Tunizija več kot očitno precej obožuje. Cesta, po kateri smo jo mahnili do Douza, jih je bila namreč polna, moja zadolžitev pa je bila, da sem jih štela. Za vsakega je na prazno škatlo od keksov romala črtica. Vedno. Tudi, ko so bili trije ali pet zapored. Za vsakega posebej. Saj mogoče bi mi kljub bremzanju, vijuganju in poskakovanju pred / mimo/ preko njih uspelo zaspati, ampak svoje poslanstvo sem vzela skrajno resno (da bodo fantje videli, da se lahko zanesejo name), zamenjala kar nekaj kulijev in neumorno prižigala in ugašala baterijo, ter na koncu poti naštela nekaj čez 120 črtic oz. ležečih policajev. Moške glave so kaj hitro izračunale, da je povprečno 1 na vsake 4 km. Meni je bilo zabavno, vsem trem voznikom pa mogoče niti ne, ampak treba je priznati, da res učinkovito umirjajo promet na sicer precej ravnih cestah skozi naselja.
Ko se je končno pričelo daniti, smo se za trenutek ustavili ob cesti in opazovali kako sonce počasi riše barve na prisojna pobočja hribov, medtem ko so se osojna še vedno skrivala v sivini zgodnjega jutra.
Mir, tišina in počasi prebujajoč dan so bili pravi balzam za utrujene oči po dolgi vožnji. No, noge smo si tudi nekoliko pretegnili, za kaj več poživila pa smo morali ritke lepo spakirat nazaj za volan in opravit še nekaj kilometrov do naslednjega “kafiča” ob cesti.
Mogoče bi res lahko krenili še tistih par kilometrov naprej do Douza, saj smo bili tik pred ciljem, ampak tako bi zamudili eno boljših obcestnih kav. Juriju je bila tako všeč, da se je v naslednjih dneh tam ustavil vsaj še dvakrat.
Ponovno prebujeni in prijetno vznemirjeni, saj smo se bližali cilju (in počitku), smo se naložili nazaj za volane (no, fantje za volane, jaz pa za svojo piškotno kartonasto škatlo s cahni za ležeče policaje) in pičili proti kampu v Douz.
