Ewo, fantje so tukaj, njihovi konjički pa tudi.
Vsi polni energije, adrenalina, naspani in polni pričakovanj. Najboljše, da jih kar prvi dan spustimo na tak teren, da lahko temeljito razgibljejo desno zapestje 🙂
Tilen jim je določil tole pot (Douz – Kamelja glava), v spremljavi dovolj hitrega in okretnega Massifa. DS 5 je počakal v kampu v Douzu, DS 3 pa je po malce bolj primerni cesti krenil direktno proti Kamelji glavi.
Po cesti in CPP (pa malo ob cesti),
mimo Kebilija, še vedno po cesti prečkanje slanega jezera Chott el Fejaj (Tu sva s Tilnom ugibala ali je voda ali ni. Zgledalo je, kot da je, ampak kako naj rečem… malo morgen – fatamorgana)
Tik za jezerom pa “kidam u ljevo” off road. Jasno, najprej postanek in prilagoditev tlaka v pnevmatikah, plezanje (itaq da z motorji) na bližnji kup kamenja in opazovanja velike črede kamel, ki so se v miru pasle kakšnih 100 metrov naprej.
OK, dovolj ogrevanja, zdaj pa gremo 🙂 Obrat proti zahodu, na desni nas je spremljalo rumeno-rdeče hribovje, na levi pa za pasom suhe peščene zemlje in grmičevja najprej slano jezero Chott el Fejaj, nato pa Chott el Jerid. “Cesta” (pista) je izgledala nekako takole
in po njej je letelo “ko sneta skira”. Za dokaz prilagam fotografijo
Zakajlana na sovoznikov sedež sem iz drvečega in poskakujočega vozila vseeno uspela ulovit v objektiv kakšnega motorista, ki je urno švigal med nizkim grmičevjem (ali pa kar čez)
Seveda se je bilo potrebno vmes malce ustaviti, zbrati skupino, napojiti jeklene konjiče in njihove lastnike.
O, lej, še Blaž prihaja! Zgleda, da je njegov “konjič” še poln energije, saj mu venomer sili na zadnje kolo (ali pa je Blaž tako varčen, da špara prednjo gumo?)
Vseeno pa je bilo potrebno imeti oči odprte, saj v puščavi nismo bili sami in cesto je izven prehoda za pešce prečkalo kar nekaj osebkov, ki smo jim vljudno dali prednost
Da pa fantom ne bi bilo dolgčas, smo jih na hitro poslali še v bližnji hribček
Še malce igranja, potem pa je potrebno ponovno napojiti “konjiče”
Zdaj nas je čakala samo še vožnja ob robu Chott Mejez Sfa in kaj kmalu bomo pri Kamelji glavi. Malce se je pričelo oblačiti, ampak nič ne de, saj pot pred nami ni več dolga. Fantje so se zagnali v lepljivo gosto in večinoma solidno trdo slano blato, massif pa za njimi.
Avto se je previdno držal piste dokler….ups, lej, luža!
Za enosledna vozila ni predstavljala večjega problema,
massif pa je vseeno nekoliko težji in ni za tvegat. Zračni posnetek lepo prikaže (skrajno leva modra pika), kje sva iz previdnosti ustavila in malce premislila.
Pista je namreč peljala direktno čez največjo lužo. Ne vem no…severno se je zdel teren nekoliko višji, verjetno naj bi bil tudi bolj suh in bolj trden? Hm, zdi se mi, da je bila tam tudi ena manjša pista, a ne? Gremo poskusit… Severno, kjer vidite največ pikic na kupu, smo potem počeli tole:
Jap, najprej sva ga s Tilnom malce zakopala, potem pa smo ga s skupnimi močmi še uspešno odkopali. Sledil je kratek ogled terena in odločitev, da gremo malce nižje čez potok. Uspešna izvedba in kmalu se je pred nami odprla krasna ravnina prekrita s plastjo nežnega prahu na malce trši podlagi
Celo vreme je spredaj boljše kot zadaj. Ravna črta oblakov je razmejila nebo, zadaj je bilo deževno sivo, zahodna stran pred nami pa se je kopala v soncu.
Podlaga je bila idealna za risanje krogov in dvigovanja prahu in Sašo je več kot očitno užival
Dovolj dvigovanja prahu, sonce je že nizko, še par minut vožnje do t.i. kamelje glave (satelitski posnetek) kjer sta nas čakala Ciril in Jurij, ki sta pripeljala “hišo” in vse potrebno za postavitev kampa.
In, ja, naša prva zaresna noč v puščavi je bila jasna (in zato tudi presneto mrzla)
Na tovornjak smo naložili tudi prvi motor. Jožetu je na koncu blata spodneslo motor in nategnil si je kolenske vezi, zato je pot končal v massifu, po njegov motor pa sta se na koncu etape odpeljala Sašo in Blaž.
Uau, to pa je bil dan 😀