Gremo nazaj v Douz! Pri kamelji glavi je bilo ponoči presneto mrzlo, saj so bili motorji zjutraj prekriti z ledenim ivjem. Priznam, tam sem spala s kapo na glavi.
Zjutraj je asistenca Desert soula poskrbela za zajtrk, kavo in čaj, po zajtrku pa so se fantje lotili priprave motorjev. Kaj hitro so začeli brenčati okoli tabora. Na vzpetini kamelje glave je bilo simpatično sedlo (kamor smo zvečer romali po signal na telefonu) in kjer nam je Sašo demonstriral nekaj skokov. Pristanek je bil tik pred sorazmerno ozko vrzeljo med “hišo” (DS 3) in postavljenimi šotori.
Po predstavi so se fantje lepo razigrali na bližnjih pobočjih
Vmes sem jim za hip ali dva pobegnila, saj sem odkrila, da so malce naprej, v pobočju skriti 4 mladiči pasjega para, ki se je potikal okoli kampa. Kdor me pozna, mu je takoj jasno, da mimo pasjih mladičev pa jaz ne morem. Jejžeš, kako so bili srčkani! Lačni pa ravno niso bili, saj so ostanke našega zajtrka samo malce povohali. Upam, da so jih vsaj kasneje pomalicali.
No, dovolj slinjenja okoli malih belih kepic, treba bo dalje. Ciril je tokrat sam odpeljal DS 3 v Douz, Tilen je ponovno sedel za volan massifa, jaz sem si izborila sovoznikov sedež, Juriju pa je ostal plac na zadnjem zicu. Kaj kmalu se je izkazalo to za precej dobro odločitev.
Malo naprej je sledila mini šola skakanja pod vodstvom najbolj izkušenega. Vsem je šlo odlično od rok, nog in motorjev, inštruktor je samo pozabil povedat našemu vodiču, da je za tovrstno zabavo potrebno nataknit nase kaj več kot tole, kar ima na priloženi fotografiji
Sledil je še šnelkurs risanja krogov ali po domače, kdo se upa bolj nagnit. Najprej demonstracija, kako se to dela in poslušni učenci,
nato pa prepričljiva zmaga inštruktorju. Tule ga namreč ni nihče drug tako zelo nagnil. 😉
Sledila je pot proti kulisam vasi, ki so jo postavili za snemanje Vojne zvezd
potem pa obrat na jug in po valovitem peščenem terenu, poraslem z grmičevjem. Z avtom smo morali biti kar precej previdni, da nismo poskakovali iz ene grbine na drugo, motorji pa so bistveno lažje, a še vedno zelo previdno, preskakovali peščene valove.
No, trenutek nepozornosti in precej smole je botroval prvemu resnemu padcu.
Kaj hitro smo ugotovili, da si je Banzai zlomil ključnico. Ker je bil tudi na tej etapi prisoten samo massif je Tilen presedlal do konca poti na motor (tokrat z ustrezno zaščitno opremo), Jurij je zamenjal Tilna za volanom massifa, Banzaia pa smo varno namestili na zadnji sedež. Vsekakor pohvala Juriju, ki se je maksimalno trudil, da je čez vse kuclje peljal kar se da nežno in ni povzročal dodatnih bolečin našemu poškodovancu.
V Tozeurju smo na bencinski temeljito sprali slano blato z motorjev in massifa (blato s slanega jezera, kjer smo zakopali prejšnji dan avto je še vedno vztrajalo z nami), napojili vse jeklene konjiče in krenili nazaj proti kampu v Douzu.
Zaradi poškodovanca smo se z avtom kasneje držali asfaltne ceste medtem ko so motoristi naredili še krog čez hribe, v vasi Bouhlel pa smo se spet združili in skupaj nadaljevali pot po asfaltu preko Chott el Jerid proti Douzu.
Prečkanje prostranega Chott el Jerida je najbolj pametno po asfaltni cesti, ki ga prečka, čeprav ravnica nemarno vabi. V opozorilo, da pa vožnja po njem ni varna je nekaj 100 m od ceste “parkiran” star avtobus. Na tem slanem jezeru pa pridelujejo tudi sol. na vsaki strani ceste izkopljejo kanale in bazene (slana voda je namreč par centimetrov pod površjem), sonce pa poskrbi za ostalo.
Ob cesti je tudi nekaj kafičev, kjer prodajajo tudi najbolj pogoste spominke, kar se jih da kupit – puščavske rože. Sama sem se odločila, da domov prinesem samo tiste, ki jih bom sama našla in nabrala. Če pa nobene ne bom našla, potem si je ne zaslužim. Seveda smo se v enem izmed njih tudi ustavili in se okrepčali z močno črno kavo ali presladkim čajem. V vseh teh kafičih dobiš vedno samo klasično, močno turško kavo. O mleku lahko samo sanjaš, tako da sem se v tem času povsem navadila na kavo brez mleka.
Poškodovanca smo prepeljali v bolnico v Kebiliju, kjer so ugotovili dvojni zlom in mu namestili opornico. Po pogovoru je padla odločitev, da se s tako poškodbo ni za igrat in da je najbolj pametno, da Banzaia pošljemo nazaj v Slovenijo in v bolnico na operacijo. Tilen je organiziral prevoz do letališča in naslednji dan vrnitev v Slovenijo. Motor pa je romal na tovornjak, kjer je preživel preostanek poti.
Pred večerjo v mestu smo si privoščili še topel tuš, fantje pa so pobegnili še v hamam, kjer se jim (kljub prepričevanju, da me bodo pretihotapili noter) nisem pridružila, ker tako fantovsko pa vseeno ne izgledam (ja, zadeva je strogo ločena za moške in ženske). Kaj več podrobnosti nisem uspela izvrtat o tej zadevi, ampak, ni vrag, da mi enkrat ne bo uspelo.
Po večerji smo si v bližnjem lokalu privoščili še šišo in ob ugotovitvi, da imajo celo internet, vsi utrujeni, siti in srečni zaključili dan.
Avtor zadnjih treh fotografij: Davor Files