Relacija Douz – ( Zaafrane – Ghidma – El Faouar) – sipine 🙂
Končno bom dočakala to, po kar sem prišla (no, razen fotkanja). Sipine. Kamor seže pogled samo sipine, valovi peska, platno na katero veter vedno znova in znova riše svoje umetnine. In tišino. Namreč, govori se, da je treba “slišat” tišino v puščavi. Da je to tista prava tišina, ki je ne prenese vsakdo. No, pa da vidimo 🙂
OK, malo sem zašla v moj svet 😉
Jutro fantje, gremo, gremo, ura je že pozna! Kramo na “Petko” in gremo!
Malo za Douzom smo zavili levo, pičili skozi Zaafrane na zahod do El-Faouar-ja, kjer smo natočili gorivo, nabavili še nekaj sixpack-ov vode in vsi nestrpni komaj čakali, da pridemo v sipine.
Moram priznat, da smo bili vsepovsod zelo opaženi. No, kako ne bi bili, 2 tovornjaka, massif in krdelo rohnečih motorjev je težko spregledat 🙂
Če smo že napojili jeklene konjiče , menim, da se spodobi in je pravično, da si privoščimo kavo tudi vsi vozniki (no, pa jaz tudi, čeprav ne šofiram). Kofi tajm! Mala krožna vožnja skozi mesto (to je pa tako, če zgrešiš kavarno 😉 ) in ewo nas. Najprej ananasov kompot, da pridemo malo k sebi, potem čokoladna tablica, pa kava, cocacola in zame… fanta 🙂 (Fanta – pijača, da ne bo kdo mislil, da sem si slučajno med kofibrejkom privoščila 2 fanta iz skupine 😉 )
Pot nas je vodila še skozi nekaj palminih nasadov in že smo bili na robu mesta / puščave
Sicer sem zgrešila tablo “kamele na cesti”, definitivno pa nisem zgrešila kamel na cesti 🙂 (špasno tkole videt to v živo)
Karma je poskrbela še za resno opozorilo pred puščavo:
Ja, puščava ni hec, kaj hitro se izgubiš med sipinami. In te postanejo kar naenkrat enake in ne veš več kje si. Tilen je fante temeljito poučil kako ravnati v tem primeru. Fante smo zato malce “poparčkali”, vsak par pa je imel tudi zvezo z vsemi spremljevalnimi vozili in ostalimi “parčki”. In navodilo, da v parčkih vedno pazijo drug na drugega, da kdo kje ne zaostane ali se kako drugače ne izgubi.
Ewo jih, lepotičke sipinaste pod pripekajočim soncem 🙂
In, ewo, moje navdušenje 😀
Konvoj v zaporedju hiša. petka in massif in okoli nas 11 brenčečih in srečnih motoristov 🙂
Sama sem bila čisto in povsem impresionirana nad peskom, ki se je obnašal skorajda kot tekočina. Še zdaj zamaknjeno gledam v fotke in opazujem vzorce ki so frčali izpod gum
Dan smo končali sredi sipin na večji ravnini, kjer smo si v miru privoščili kakšno pivo ali dve 🙂
Ha, ha…otroc v peskovniku. Super!