Najprej o tisti blazno opevani tišini…. nisem jo slišala. Nespametno si namreč nisem postavila šotora dovolj daleč stran (OK, priznam, strah me je bilo it 5 sipin stran). Sem pa zato precej dobro slišala smrčače. Ajde, samo tiste pol ure, ko sem še molila nos in baterijo v knjigo, potem pa je bil naslednji zvok, ki sem ga slišala Tilnov glas: “Ej, naj kdo zbudi Allo, da bo slikala sončni vzhod!”
V mislih mu pozdravim polovico žlahte in mu (še vedno v mislih) zabrusim: “Pust me spat, sončnih vzhodov bo še miljon grrr ****!!! Ampak glede na to, da so me zbudili….ajde, pa se zvlecimo na jutranji mraz in poglejmo to čudo od sončnega vzhoda.
Mraz je in sonce je prepočasno!!!!
Splezam na petko in šotori že izgledajo malce bolj prijazno (tudi zaradi lepega razgleda in napol razgaljenih mladcev, ki so počasi lezli iz šotorov)
No, jaz sem ga postavila namenoma tako, da ga jutranje sonce še ni obsijalo, saj sem imela resen namen spat dokler se bo le dalo. (Moj je tisti sivi na levi. Sivega sem izbrala zato, da bi vsaj 3 sekunde več imela noč in temo. Pa ni bilo nekega hudega efekta)
Bolj ko je sonce lezlo na plan, bolj sem bila zadovoljna z začetkom dneva 🙂
Ob jutranjem ognju so fantje v čast kulturnemu prazniku povedali par verzov. Moj luknjast spomin si jih na žalost ni zabeležil, da bi vam lahko tukaj postregla s citati, prisežem pa, da so se z nekoliko domišljije celo rimali.
Po slišanem menim, da jim gre šraufanje vseeno bolje od rok 😉
Blaž in Mato sta mi med šraufanjem našla zmajčka!!!! Za dlan velikega pravega zmaja!
Priznam, bila je ljubezen na prvi pogled <3
Voznika petke in massifa sta ob mojih ljubezenskih izlivih samo modro molčala in uživala na jutranjem soncu
Nič, gremo….sipine čakajo.
Hm….kako naj rečem….preostanek kulturnega dne je potekal v znamenju tovornjakov in kopanja.. Kar hitro se je začelo:
Gledalci so pridno spremljali napredek:
Am, še malo je treba spredaj odkopat….
Gledalci so se udobno namestili:
Gremo!!!
Mogoče pa še ne kar takoj…
OK, dajmo še tamalega odkopat. Malenkost je nasedel na kuclju…
Medtem so se dogajale tudi čudne stvari :O
Pa tudi tiste čisto običajne. Pa malo so menjali konjičke …
Pa malo je šef prijel za volan massifa (pesek je neprimerno bolj frčal okoli):
Pa še malo smo se zakopali in odkopali:
Pa navijali in tako vzpodbujali odkopavanje
Ajde, dost gledanja, tle ste zato, da se vozite!
Pa mali intermezzo:
Ti, Ciril, a vidiš kaj?
Vidim, vidim!
Sipine!
Iskanje prehodov je vzelo kar precej časa in energije. Motoristi so občasno malo počivali, malo pa so brenčali po bližnjih sipinah.
Končno smo se prebili čez prvi del in pokazala se je prva ravnica.
Hitro smo jo prečkali in se na drugi strani ponovno zagnali v sipine. Plan je bil, da pridemo iz sipin do prvega vodnjaka, kjer se utaborimo.
No, kot sem rekla….iskanje prehodov nam je vzelo kar nekaj časa.
)
In ko smo ravno uspešno odvozili tole zgoraj smo se še enkrat malce zakopali:
Ups, tole je pa kar precej nagnjeno!
Ej, fantje, se mi zdi, da na napačni strani polcate hišo!
Ja, tamle je treba malo odkopat
In na tej strani je treba polcat
Še podnce ven in pod kolo:
Ewo, 20 minut, pa smo zunaj 🙂
Ampak sonce je že kar precej nizko.
Nič, očitno ne bomo prišli do vodnjaka. Prva vsaj približno ravnina bo morala zadostovat za prenočitev. Parkiramo in postavimo tabor. Spet ni bilo placa, da bi postavila šotor kam dalj v puščavo, tako da…ponovno nič s puščavsko tišino. Bo pa malo romantike s svečkami pred šotori, kar tudi ni slabo 🙂 (Fotka je stresena, ker me je zeblo, stojala za fotkič pa se mi ni dalo iskat, ampak za prvi vtis bo po moje povsem dovolj)
Tik pred parkiranjem se je pripetila tudi manjša nezgoda, da si je en od motoristov malce pobarval “pirhe” na krmilu svojega jeklenega konjička in si jih je potem cel večer hladil z obkladki.
Današnja pot je na zemljevidu izgledala nekako takole:
OK, mi boste morali verjeti na besedo (tako kot sem jaz Tilnu), da smo prevozili cca 15-20 km zračne linije. Njah, namatrali smo se pa za ene 10x toliko 😉