Dan se je začel lepo. Brez problema smo našli prehode iz sipin in se do prvega vodnjaka zakopali samo enkrat.
Pri prvem, manjšem vodnjaku smo se ustavili samo na kratko, da smo se zbrali in nekaj malega pojedli.
Potem pa pretežno ravnina z malimi z na redko posejanimi sipinicami do drugega vodnjaka, kjer smo imeli naslednji postanek, da smo napolnili vse rezervarje z vodo.
Zanimiv patent imajo naštiman na ceveh 🙂
No, gremo dalje 🙂
Mimo karavane, ki je počivala pri naslednjem vodnjaku, do Cafe Nomad in fEst fooda 🙂
Zaradi vetra in peska, ki ga je nosilo po zraku, so nekateri fantje kar obdržali svoja očala na nosu 🙂 Ali pa so uvajali novo modno muho 😉
No, kakorkoli…pot nas je vodila naprej, ob robu večjih sipin pa smo se ustavili za nov fotošuting. Nekateri so se neumorno zaganjali v sipine, drugi pa so raje varčevali z močmi za nadaljevanje poti
In, ja, tudi tenerejka je zlezla v tisti velik sipinski klanec. Malce težje, ampak vseeno 🙂
Definitivno najlepši pogled pa je bil tisti dan, ko sem zagledala na treh sosednjih sipinah parkirane 3 “viteze” na svojih konjičkih. Slikani so sicer vsak posebej, ampak pogled na vse tri je bil res veličasten 🙂
Nadaljevanje poti je bilo spet po lažjem terenu. Trdna podlaga z manjšimi sipinami med katerimi se je dalo lepo slalomirati. Ampak, ker nesreča očitno res nikoli ne počiva, sva s Tilnom kaj kmalu prejela klic o padcu. Na vprašanje kdo, pri kakšni hitrosti in ali bodo zmogli sami, je bilo: Blaž, cca 30 km/h, bomo preverili. Skorajda sva se že oddahnila, da pri tej hitrosti pa res ne more biti kaj hudega, sva prejela klic, da bo potrebno motor naložit. Tilen obrne tovornjak in gremo pogledat. Blaž je sedel na tleh, naslonjen na sipino in pestoval svojo desno roko. Po hitrem pregledu in otipavanju roke smo ugotovili, da je izpahnjena rama. Prestavili smo ga v avto, ker smo mu najprej slekli in zrezali z njega zgornji del obleke. Glede na to, da je izpah rame dokaj pogosta poškodba pri motoristih, smo se družno z Blažem dogovorili, da zadevo poskusimo rešit sami. Prvi poskus (zelo boleč) ni bil uspešen. Spet malce razmišljanja (medtem so ostali nalagali motor). Razmišljanje so prekinili 4 terenci, ki so se pripeljali mimo. Kakšno naključje, zdravniki!
Pregledajo Blaževo ramo in mu razložijo, da lahko poskusijo roko naravnat, ampak da to peklensko boli (kakor da Blaž tega že ne bi vedel) in da običajno to počnejo pod anastezijo. Blaž pristane še na par poskusov mučenja in kapo dol, bolečino je prenašal zelo herojsko.
Dokazno gradivo je v obliki videoposnetkov, ampak se mi zdi prekruto in preboleče, da bi to objavila.
Epilog mučenja je bil, da smo naložili Blaža v avto in ga na koncu odpeljali v dobre 3 ure oddaljen Kebili v bolnico, kjer so mu pod anastezijo (in ne evtanazijo, kakor je Blaž kasneje povedal) naravnali roko.
Ker smo z reševanjem Blaža le izgubili nekaj dragocenega časa je bilo potrebno nekoliko spremeniti plane za ta dan. S tovornjaki smo poiskali prostor za kampiranje, motoristi pa so se sami odpravili do Timbaina in nazaj. Fotka je Davorjeva, saj malce dvomim, da bi se našel junak, ki bi čez sipine prepeljal na zadnjem zicu še mene s fotoaparatom 😉 (OK, ponudba je bila, ampak motoristu res nisem imela srca nakopat na motor dodatnih 65 kilogramov teže). Pa še vzrok imam, zakaj MORAM spet zraven v Tunizijo 🙂
Tabor za ta večer smo postavili na ravnici v bližini še enega manjšega “kafiča” ob robu sipin.
Še pot, ki smo jo prevozili (in pot do bolnice v Kebiliju)
rezervoar, ne rezervar 😛