Zjutraj smo iz Kebilija prejeli dobro novico, da se Jurij in Blaž vračata. Blažu so naravnali izpahnjeno ramo in mu namestili opornico. Tilen jima sporoči, kje se dobimo (spet v kafiču) in potem skupaj krenemo proti oazi Ksar Ghilane.
Na sliki sta združeni poti 2 dni (9. in 10.2.2014)
Skupina šestih motoristov se je odločila, da gredo brez štirikolesne asistence direktno čez sipine do končnega cilja tega dne, tovornjaka in preostala četica motoristov pa smo naredili malce večji krog in ubrali malce lažje prevozno pot.
Kot ponavadi je bilo jutro rezervirano za servisiranje motorjev, nalit pa je bilo treba tudi čimveč goriva. Tisti z večjimi ali dvojnimi rezervoarji niso imeli problemov, za manjše se je pa malce improviziralo, pa je tudi šlo 🙂
Do kafiča smo se pripeljali praktično istočasno kot Jurij in Blaž. Boljšega tajminga si skorajda ne bi mogli želeti 🙂
Tu smo ponovno srečali podobne puščavske duše in se malce poslinili nad njihovim tovornjakom. Spoštljivo smo si ga ogledali in v mislih počohali vseh 920 konjev, ki naj bi jih skrival v svojem mehanskem srcu.
Pot nas je ta dan vodila nekaj malega po asvaltni cesti (kjer tudi ni manjkalo sipin), pa po kamniti podlagi, na kateri so se kmalu začele pojavljati sipine. Zadnji del pa je bil ponovno sipinski.
Nekaj malega nam je na poti ponagajala tudi elektrika v “hiši”
Preko zadnjih sipin smo končno ugledali oazo Ksar Ghilane.
Tilen je obljubil kopanje, tako da smo hitro parkirali, postavili tabor in pograbili kopalke (resnično sem bila v dvomih, če jih bom sploh rabila. Ampak, ker so rekli, da jih rabim, so bile na srečo v potovalki)
Takole nekako je izgledalo: 
Voda v tolmunčku je bila krasna za namakanje in odmakanje. Nekaj čez 30 stopinj. Fotk kopanja nimam, ker moj fotoaparat pač ni primeren za v vodo, pa tudi….malce oddiha tudi meni ne škodi 🙂
Edina zoprna stran tega namakanja je bila, da smo se morali malce pred osmo zvečer le pobrati iz tople vode v mrzel puščavski večer. Ampak večerjo smo imeli naročeno ob osmih in hrane se pač ne zamuja (vsaj jaz jo ne).
Spanje je motil samo močan veter, ki je zavijal v krošnjah dreves in me to noč kar nekajkrat prebudil.
Naslednji dan je bil prost. Vsi so počeli kar so želeli. Šraufanje motorjev je bilo itaq vsakodnevno opravilo, tukaj pa smo še malce “uredili” vsa štirikolesna vozila.
No, sama zaradi še vedno precej močnega vetra, ta dan nisem odpakirala fotoaparata, ampak sem si vzela “počitnice” in ponovno zabila svoj nos v knjigo.
Fantov veter očitno ni tako zelo motil, da se ne bi odpeljali za nekaj ur v sipine.
No, seveda sem tudi tu našla pasjo prijateljico, ki sem jo najprej malce podkupila z ostanki zajtrka, potem pa se je opogumilain obe sva hitro ugotovili, da silno uživava v čohanju 🙂
Večer je bil podoben prejšnjemu, malce kopanja, pa večerja, pa za nekatere še malce kopanja, potem pa spat, da naberemo moči za naslednji dan 🙂