Nič novega in vseeno vse drugače.
Kan Kan še vedno pogrešam. Tudi Črt. Apa, ki je zdaj kraljica doma, je nagajiv in vesel pasji otrok, Črt pa je kar naenkrat postal tastari. Kar me vsak dan opomne na minljivost. Še vedno pa je moja največja živa pasja ljubezen, moj sonček.
Brlog je v istem stanju kot je bil. Nedokončan. Nimam ne volje ne energije (da o večno manjkajočih financah niti ne izgubljam besed) da bi se česarkoli lotila. Za koga in zakaj? Zame je OK tako kot je. Nepopolno in nedokončano. Pač samo prostor v času v katerega prihajajo in odhajajo ljudje, ne da bi pustili kakšno sled v njem.
Isto kot življenje. Ljudje prihajajo in odhajajo. Sledi ne puščajo več. Ne dovolim. Ne več.
Eh, očitno rabim dopust/odklop
Ni vse tako črno in vsak dan je kaj lepega. 😉