Včasih se mi enostavno ne da več.
Zjutraj vstati in zbrati energijo, da zagrizem v nov dan.
Ne da se mi igrat bejbe s karakterjem morskega psa (?!), ne da se mi pregovarjat in borit za svoje pravice.
Ne da se mi it psa čuvaja, ki nadzira druge, da opravijo svoje delo.
Ne da se mi nalepit niti nasmeška na ksiht.
Ne da se mi dokazovat, da zmorem. Vse, če le hočem.
Včasih pač ne vem, če sploh še hočem.
Ker včasih hočem samo tesen in varen objem.
Ker včasih hočem samo “varnostno mrežo”, stisk roke, ko klecnem.
Včasih hočem samo, da kdo verjame vame, ko sama dvomim.
Včasih rabim nekoga, da mi nastavi ogledalo za neumnosti, ki jih počnem.
Ampak to samo včasih.
Ponavadi pa zaleže brca v lastno rit in dvignjena glava. 8)
Stara moja, v svoji žombatistični preproščini ne vidim razloga, zakaj bi morala glumiti bejbo s karakterjem morskega psa. Kdorkoli ti je vsadil to idejo v bučo, te je fino nabrisal.
Če sva si zdaj počasi na jasnem okoli te postavke, tudi z ostalimi ne bi smelo biti večjih problemov.
Žakob, tlaka me prisili v tak karakter.
Mogoče bi pa morala pa resno začet razmišljat o tem, da zamenjam to tlako s kakšno drugo.
Ne…….nit job…..te ne prisili v to!!!!!!
Fajn punca si……veš!!!!!!
Vem.
Pa lepe oke mam, a ne 😉
ItaQ……..predvsem za mene!!!!!
Sam…..sej veš…..um stari pregovor……”vsake oči, imajo svojga malarja” !!!!!
Ampak, ne glede na vse………..si fajn….res!!!!!!
Vse iz tvojega razglablanja…..pa verjemi……še pride!!!!!!