Že več kot en teden me zjutraj sredi centra Ljubljane zbujajo kriki galebov.
Ko sem jih prvič slišala, sem mislila, da sanjam…..pa nisem….
Na sosednji strehi jih že lep čas dnevno videvam in vsako jutro me prebudijo s svojimi kriki.
Malo še poležim z zaprtimi očmi in se prestavim tja, na morje. Z malo domišljije si pričaram še zvok udarjanja zajl po jamborih bark in pluskanje vode ob bok…..in tako doživim vsako jutro svojih 5 minut morja.
Še moji jutranji čarovniki 🙂
Foto © Alla
Moj (sicer Ĺľe dodobra luknjiÄŤavi) spomin mi pravi, da so svojÄŤas v Ljubljani, kar se tiÄŤe pernate zverjadi, kraljevali golobi in vrabci. Kakega posebnega haska od njih ni bilo. V glavnem so frfotali okoli in srali.
Zadnja leta opaĹľam, da so se prav nemarno razbohotile vrane, ki jih je bilo nekoÄŤ le za vzorec. Tudi z njimi si ne znam kaj prida pomagati. VeÄŤinoma postopajo okoli kot gospod Hulot na poÄŤitnicah in (seveda) serjejo. Tudi po mojem balkonu. Izmenoma z golobi in vrabci.
Kot berem tule, so zdaj na vrsti galebi. In res sem Ĺľe tudi sam opazil kak primerek. Ne vem, kaj si smem obetati od njih, predvidevam pa, da se bodo drli in srali. In zbujali neko iluzijo morja.
What’s next? MoÄŤno upam, da ne vodni bivoli. Kajti predstavljam si, da slednji serjejo obilno. Iluzija Filipinov mi pa spet ne pomeni toliko…
Vrane so kul. Mali Pes jih preganja z Velikim uĹľitkom. Ko se naveliÄŤajo beĹľat – vrane namreÄŤ, sedejo na ograjo in ga prav ÄŤukasto gledajo, kako se napihuje in razburja kak meter niĹľje.