Je priletela in se zaletela. V šipo. Ene 3x, preden sem jo ujela.
In potem je bila malo udarjena. V glavo.
Čepela je v mojih rokah in ni odletela.
Ko sem jo posadila na vejo drevesa, me je samo gledala in zletela….. na mojo ramo.
Svašta, mala, nisem te posvojila.
Še en polet in pristanek na moji glavi.
OK, mala, počivaj, sam ne ga srat. To bi bila res slaba zahvala, ker sem te rešila.
No, po petih minutah se ji je očitno glava razbistrila, da je lahko končno odletela v svobodo 🙂
Mala sinička 🙂