Kar pomnem sem imela rada morje. In ribe. Za jest malo manj (ipaq je bilo malce preveč kosti za moj okus, in, ja, treba je bilo pobrat ven čisto vse, ampak res čisto vse, tudi tiste najmanjše). Potem sem jih lovila. Mnogo. Obsedeno. Dokler mi moja draga mati ni zagrozila, da bom morala vse ribe, ki jih nalovim, tudi pojest. Khm…takrat še niso bile porcijske ribe, preveč premalih kosti. Torej…še vedno sem jih obsedeno lovila, ampak zdaj so romale v vedro s svežo vodo, na koncu pa nazaj v veliko modrino. Pri potapljanju sem se podila za njimi in jih občudovala, kako so elegantno izginile iz moje bližine.
Potem pa sem začela lovit tudi porcijske ribe. Fine, užitne. Njami. Prišla na “ribji okus”, ki pa me drži izključno na morju. Samo tam je prava atmosfera in samo tam so sveže ribe.
Ribe, kot objekt umetnosti so me navdušile pred kakšnimi 20 leti, ko sem dobila podpisano knjigo Modic Marka – A FISH BOOK GALAPAGOS.
Love it! Še zdaj jo na vsake kvatre prelistam.
Hm….scarface fish sem tudi jaz enkrat poimenovala eno čudovito ribico 🙂
Hehehe…..poznam nekaj Zvizotov
No, vem tudi za tole naslednjo trapo
Love it! Še zdaj jo na vsake kvatre prelistam in se spominjam tistih parih poletnih dni, ko sem imela Marka priložnost spoznat.
In, ja….jebat ga, moja mala riba še vedno ždi v napačnih rokah.
Ha, ha, ha…Fingeromorus Ogabis….dobre slikce.