Douz – prvo odkopavanje in prihod motoristov

Po tisti dobri kavi v obcestnem kafiču dopoldne končno prispemo v Douz. Zadovoljni, ker smo brez zapletov pripeljali karavano do prvega cilja, ne krenemo v kamp, ampak se zapodimo v prve sipine na koncu mesta. Za fotošuting, ker smo bili še polno naloženi, z vsemi motorji na prikolici. Nujno treba naredit par fotk v sipinah. Z vsemi vozili, prikolico in naloženimi motorji. Da se vidi, da nismo kar tako 🙂

Zame je bil to prvi stik s pravimi sipinami. OK, košček puščave sem že pred leti izkusila v Jordaniji (tudi takrat pod Tilnovim vodstvom), ampak drobna mivka z nešteto vzorčki, ki jih riše veter, me vedno prevzame. Čisto in povsem. Mehka je. Med prsti spolzi skoraj kot voda. Če s prstom dregneš v sipino, le ta prav teče, ko fino zmleti drobci mivke izgubijo nežno oporo. Čarobno.

No, ko sem se nehala igrat in dregat v sipine, sem končno potegnila na plan moj “veliki in tazaresni” fotoaparat in se lotila dela, zaradi katerega sem bila pravzaprav zraven. Služba je služba in trudila sem se, da sem jo opravljala odgovorno in resno. Kakšno uro smo se zabavali z raznimi postavitvami konvoja in jaz sem neumorno škljocala. Ewo, nekaj bo, gremo počasi v kamp. Na DS 3 ponovno pripnemo prikolico z motorji (DS 4) in v zaporedju DS 5 (tamali ali po Cirilovo Miško), DS 3 (hiša) z DS 4 (prikolica), na koncu pa še DS 2 (Massif) krenemo iz sipin.

He, he, ne tako hitro! Manjša vzpetina, gume napumpane za cesto in težka prikolica so poskrbele za prvo odkopavanje “hiše” iz peska. Prikolica se je odločila, da bi se preizkusila v vlogi pluga. No, lej, treba se je naučit tudi tega, kajne. Zame in za Jurija je bilo to novo in najboljše, da se navadiva na lopato že na samem začetku. Prikolico smo v doglednem času prepričali, da se ji res ne spodobi igrat pluga, tamali pa je ponudil “roko” (beri, vlečno vrv) v pomoč hiši in kaj hitro smo se izkopali in karavano prepeljali v kamp.

Kljub temu, da smo bili utrujeni in da je bila za nami spet neprespana noč, smo se takoj lotili raztovarjanja motorjev. Tilnu so se smilili, ker so bili tesno zavezani s stisnjenimi amortizerji. In, po moje je bil prepričan, da si tudi oni že neskončno želijo okusit pesek pod kolesi. Tistih 9 motorjev s prikolice je hitro stalo postavljeno v ravni vrsti, čakali pa so nas še 4 na tovornjaku. Huh, in eden od teh (tenerejka) je bil res nemarno težek. Gor so ga z malce moje pomoči spravili 4 močni dedci, zdaj pa so bili samo trije utrujeni fantje in moja trmasta malenkost. Vdih, izdih, malce psihične priprave in gremo, horuk! Hej, nismo mi švoh, vsi štirje konjiči so kmalu stali z ostalimi devetimi varno na mehkih peščenih tleh.

Zdaj smo si končno privoščili malce oddiha in prvi, res dostojni obrok hrane, odkar smo krenili na pot. Zvečer nismo kaj dolgo kolovratili okoli, ampak smo utrujeni popadali v postelje, saj nas je naslednji dan spet čakalo delo.
Ja, treba bo it po fante na letališče, kar sta prevzela Tilen in Ciril, Juriju in meni pa je bil obljubljen prost dan za raziskovanje Douza, kofetkanje in počitek. Spet hehe, malo morgen. Dela je bilo preko glave, tako da sva z Jurijem komajda utegnila pobegnit v mesto na pozno kosilo in kavo. Ampak ob prihodu fantov je bilo vse opravljeno tako kot se šika, motorji so postrojeno v vrsti čakali na svoje lastnike, šotori so bili vzorno postavljeni, dateljni za dobrodošlico pa so bili tudi na mizi.