… sem vseeno šla.
Šnuja me je prepričala, češ da rabi malo avanturo.
Prav, pa greva, ne glede na vreme.
V službi zaključim ob treh, pobašem vse svoje stvari in zvestega spremljevalca in hop v avto.
Kljub dežju je treba kosmatinca peljat še na en kratek šprint proti Savi, da v miru dvigne taco in opravi svoje.
Petek popoldne in dež ne bosta ravno prijazna do prometa na primorki.
Od Črnuč do Vrhnike sem rabila skoraj 1 uro, v najhujšem dežju sem prevekslala psa in mojo malenkost v Šnujin avto, pozdravila malo SE in že smo se peljali med dežnimi kapljami proti morju.
Dežne kaplje so se kaj hitro spremenile v sneg in tempo vožnje na avtocesti je bil temu primeren.
Pogled iz avta tik pred Ravbarkomando ni bil nič kaj vzpodbuden
Pa kaj….kar smo rekli, smo rekli. Šnujmobil je bil odlično in varno prevozno sredstvo, ki ga par snežink pač ne gane.
Odločitev se je izkazala za več kot pravilno. Malce po Postojni je nehalo padat, na zahodu pa se je že kazal svetel pas neba.
Morje?
Vetrovno in tako radodarno z barvami, da me je brat obtožil, da fotkam ozadnja za španske žajfnice.
Kičasto gor ali dol, pogled je odtehtal vse snežinke, ki smo jih srečali ob poti.
Po dolgem času sem videla tudi našo “staro”.
Pogrešam jo. Pogrešam vse trenutke, ko sem ždela na pramcu, skrbela za bokobrane, zlagala jadra, držala krmilo in gledala, da so bila jadra pravilno napeta. Pogrešam adrenalin, ko se je nagnila na bok in zaorala v val.
Jebat ga, sem letos še enkrat poskusila pridet do nje, pa se ne da. Škoda. Ker čisto preveč časa preždi osamljena na privezu.
Ampak pogrešam jo pa vseeno neznosno.
