Ali po domače – stol na strehi sredi centra Ljubljane.
Tam revež osamljeno ždi že kakšnega pol leta.
Umirjeno in vztrajno.
Ali po domače – stol na strehi sredi centra Ljubljane.
Tam revež osamljeno ždi že kakšnega pol leta.
Umirjeno in vztrajno.
Takole je zgledal prejšnji teden.
Moram priznat, da Kornatov še nisem doživela zelenih. Vedno sem bila tam, ko je sonce že dodobra požgalo travo.
V tem zalivu (Strižnja) sem plavala med zvezdami. 🙂
Pa lovila rakovice, z žlico za solato, in si jih potem kuhala. 🙂
Pa iskala pobeglega jastoga. 🙂
Pa z Vidom lovila sipo, ker se nama je pač zaluštalo jesti sipo. 🙂
Pa jedla najboljšo hobotnico v solati 🙂
Pa prebedela celo noč, ker nisem mogla nehat gledat zvezdnatega neba 🙂
Pa bila nesmrtno zaljubljena 🙂
Pa …. 🙂
In enkrat bom spet šla tja 🙂
Enkrat …
Grem, ker ne zdržim več brez.
Hočem videt, slišat in vonjat morje!
Pa galebe, pa slan zrak, pa pluskanje valov in veter na obrazu.
Hočem sedet na pomolu in gledat na konec tiste velike modrine.
Hočem gledat barke, kako režejo valove (če že na njih ne morem bit)
Ta vikend
So modre glave vedele povedat, da bo danes silno svetla in velika polna luna.
In ker gre modrim glavam bolj verjet kot vremenarjem, ki so napovedovali grdo in deževno soboto, sem spakirala fotoaparat, veliki objektiv in novo pridobitev – stojalo in upala, da zvečer ne bo oblakov.
In ker upanje umira zadnje….sem nekje ob pol sedmih vse skupaj sestavila in …
luna se je končno sramežljivo pokazala iznad redkih oblačkov 🙂
Malce se mi je še poskušala skriti za vejevjem macesnov, pa se nisem dpustila motit. Stojalo malce bolj v levo in že je bila odkrita
. Par oblačkov je naredilo še malce romantičnega vzdušja in moram reči, da sem s fotkami povsem zadovoljna 🙂
Firewall sporoča veliko možnost vdora v sistem.
Fotr zadnje čase skenira mal diase in tako sem prišla do nekaj fotk, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo.
In nekatere so full kjut 🙂 (ja, itaq da se dopadem sama sebi :P)
Dokaz, da sem rojena blondinka 😛
Bi šli kampirat s 3 pamži, od teh sta (sva) bila 2 še v plenicah (in to tistih starih, klasičnih, pralnih), tretji je pa zgasnil takoj ko so pogledali za 3 sekunde stran? OK, to je blo retorično vprašanje …
(aja, jaz sem tisti pamž, ki bo vsak čas v krožnik padel)
Ewo, tule nekje so me pa klicali “Hruška debeluška, ki ima rit iz putra” (no, ja, sem bila pač ješč froc, ki je oboževal maslo)
Glej glej, saj sem hitro začela smučat?! (rdeča kapica sem bila 🙂 )
No, prav dolgo me niso klicali debeluška. Pa da ne bo nesporazumov….pojedla sem skoraj toliko kot danes, sam prijelo se me pa res ni nič.
Ewo, že žvečim…..
Dokaz, da sem nosila kiklce 😛
No, ne tisti za vštekat, čeprav se je odlično vštekal s hrano.
Ja, spet sem jedla in tudi ta trenutek bi zmazala slike iz monitorja, če bi jih lahko, tako slastno je bilo.
Aperitiv Emma (suha penina) in rdeči kaviar z jajčno kremo. Okus morja s prefinjeno damo 🙂
Hladna predjed: Opečeni rakovi repki v marinadi (bemti, ne vem zakaj sem tako lena in si kaj takega nikoli ne pripravim doma, ko je vendar tako božansko?!)
Vina: Rebula Štekar 1771, suho, 2009 in Sivi Pinot Štekar 1771, suho, 2009. Prvo mi je bilo fantastično samo, drugo pa je (za moj okus, ki je bil skozi celo večerjo diametralen z okusom mojega spremljevalce) pa se je lepše ujemalo z repki nanizanimi na rožmarinovoo vejico.
Topla predjed….ah, nežno in slastno. Njoki s kozjo skuto in čemažem, zraven pa Emilio cuvee in Valda. Spet prvo boljše samo, drugo s hrano. Na fotki zgleda sicer malce neugledno, ampak okus….še angelčki bi si vse prste obliznili 😉
In že smo pri glavni jedi.
Kdor me pozna, ve da je meso v moji prehrani ključnega pomena.
Tokrat sem uživala ob krači divjega prašiča s krompirjem. Mehko, sočno, slastno! Tega pa ne bi niti angelčkom odstopila, pa če mi obljubijo ne vem kakšna nebesa. Nebesa so zame takšna hrana na mojem krožniku!
OK, spet me je malo zaneslo….
Zraven smo pili (itaq da) rdeče. Cabernet Sauvignon in Merlot. Oboje dobro.
Sladica?
Kavna torta in domače žganje iz žižole (karkoli pač to je). Saj ne, da ne bi bilo dobro….ampak okus po mesu je izginil 🙁
Ja, vem, spet težim s hrano, pa kaj 😛
To sredo grem spet (>>KLIK<<)
Ni slabo, da si s fotkanjem prislužim takšnele večerje, a ne 😉
… da bi si vsaka ženska morala kdaj pa kdaj priviščit kakšno fotkanje.
Dobro dene samozavesti 😉
Foto by Bojan Stepančič