___Utrinki___

Dva dni počitka in udobja oaze Ksar Ghilane sta prehitro minila in naša pot se je vse bolj in bolj bližala koncu. Še vreme je bilo malce turobno, saj se je sonce sramežljivo skrilo za oblake.

Jutro je minilo kot običajno, v pospravljanju kampa in pripravi motorjev. Nikamor se nam ni mudilo, saj je tokratna pot potekala po kamniti podlagi in cesti. Ampak, preden odrinemo, je treba spet napojit jeklene konjiče. Na robu oaze je seveda tudi bencinska črpalka z vsem udobjem. OK, no….ne pretiravajmo 😉

Za tlak v pnevmatikah je bilo tudi poskrbljeno 🙂

Da se ne bi fantje na motorjih začeli kar takoj dolgočasit na cesti, jim je dal Tilen podrobna navodila in natančno skico poti za off road in kraj srečanja

Zdaj je menda vsem že kristalno jasno, da smo bili pravi kafe rejserji in je bil naslednji “meeting point” v kafiču sredi ničesar. OK, pretiravam. Cesta je bila.

Tukaj so bili že hudo modernizirani. Čaj se je kuhal na štirih linijah, za kavo so imeli pa pravo pravcato mašino 😀

Ampak mleka pa še vedno ne 😉

Preden so prihrumeli še ostali kafe rejserji, smo mi lepo v miru popili svojo dozo kave.

Promet je bil na cesti kar pester, saj so domačini prevažali drobnico. Celo nekaj double deckerjev se je znašlo vmes 🙂

Za varnost potnikov je bilo lepo poskrbljeno z zaščitno mrežo 😉

Ob tej pavzi smo se ponovno izkazali kot odličen suport in hitro ter z malce improvizacije zamenjali sklopko na enem izmed motorjev

Gremo dalje. Douz ali Matmata?

Čeprav sem glasno navijala, da zavijemo levo, žal ni obveljala moja… No, pa gremo v Matmato.

Cesta se je začela postopoma počasi vzpenjat v hribovje pred nami

Prevozna sredstva domačinov so tudi v tej pokrajini odlično prilagojena

Mesteca pa prav prisrčna

Okolica Matmate je znana po tem, da so bivališča skopana tudi v zemljo in pobočja. Po moje zna bit odlična klima v takšnih hišah, prav pogostih poplav pa verjetno tudi ni za pričakovat 🙂  Na sliki je nek hotelček v slogu malce pred mestom

Fantje na motorjih se ponovno niso dolgočasili s počasno vožnjo ob štirikolesnikih, ampak so jim bili ponovno dani napotki, kako preko hribov pridejo do Matmate, kjer se ponovno dobimo (zato tokrat manjka slik motoristov 😉 )

v Matmato na dogovorjeno mesto smo prišli praktično istočasno, brez poškodb in nezgod.

Plan je bil, da postavimo tabor, ampak Blaž je malce povohljal po čisto bližnji okolici in staknil in izpogajal ugodno ceno za 2 apartmaja (6 oseb v vsakem). Nismo kaj dosti razmišljali, saj je obet mehke postelje in prijetnega tuša v pravi pravcati kopalnici absolutno zadostoval za lahko odločitev. Celo jaz sem dobila svojo polovico velike zakonske postelje, kjer sem se lahko spet po domače razkomotila 🙂 (upam, da nisem preveč zbrcala prijaznega motorista, ki mi je odstopil polovico postelje)

Večer je minil v prijetni večerji in klepetu ob šiši. In jasno, obujanju spominov na dogodivščine zadnjih dni.

Zjutraj smo  iz Kebilija prejeli dobro novico, da se Jurij in Blaž vračata. Blažu so naravnali izpahnjeno ramo in mu namestili opornico. Tilen jima sporoči, kje se dobimo (spet v kafiču) in potem skupaj krenemo proti oazi Ksar Ghilane.

Na sliki sta združeni poti 2 dni (9. in 10.2.2014)

Skupina šestih motoristov se je odločila, da gredo brez štirikolesne asistence direktno čez sipine do končnega cilja tega dne, tovornjaka in preostala četica motoristov pa smo naredili malce večji krog in ubrali malce lažje prevozno pot.
Kot ponavadi je bilo jutro rezervirano za servisiranje motorjev, nalit pa je bilo treba tudi čimveč goriva. Tisti z večjimi ali dvojnimi rezervoarji niso imeli problemov, za manjše se je pa malce improviziralo, pa je tudi šlo 🙂

Do kafiča smo se pripeljali praktično istočasno kot Jurij in Blaž. Boljšega tajminga si skorajda ne bi mogli želeti 🙂

Tu smo ponovno srečali podobne puščavske duše in se malce poslinili nad njihovim tovornjakom. Spoštljivo smo si ga ogledali in v mislih počohali vseh 920 konjev, ki naj bi jih skrival v svojem mehanskem srcu.

Pot nas je ta dan vodila nekaj malega po asvaltni cesti (kjer tudi ni manjkalo sipin), pa po kamniti podlagi, na kateri so se kmalu začele pojavljati sipine. Zadnji del pa je bil ponovno sipinski.

Nekaj malega nam je na poti ponagajala tudi elektrika v “hiši”

Preko zadnjih sipin smo končno ugledali oazo Ksar Ghilane.
Tilen je obljubil kopanje, tako da smo hitro parkirali, postavili tabor in pograbili kopalke (resnično sem bila v dvomih, če jih bom sploh rabila. Ampak, ker so rekli, da jih rabim, so bile na srečo v potovalki)

Takole nekako je izgledalo: 

Voda v tolmunčku je bila krasna za namakanje in odmakanje. Nekaj čez 30 stopinj. Fotk kopanja nimam, ker moj fotoaparat pač ni primeren za v vodo, pa tudi….malce oddiha tudi meni ne škodi 🙂

Edina zoprna stran tega namakanja je bila, da smo se morali malce pred osmo zvečer le pobrati iz tople vode v mrzel puščavski večer. Ampak večerjo smo imeli naročeno ob osmih in hrane se pač ne zamuja (vsaj jaz jo ne).
Spanje je motil samo močan veter, ki je zavijal v krošnjah dreves in me to noč kar nekajkrat prebudil.

Naslednji dan je bil prost. Vsi so počeli kar so želeli. Šraufanje motorjev je bilo itaq vsakodnevno opravilo, tukaj pa smo še malce “uredili” vsa štirikolesna vozila.
No, sama zaradi še vedno precej močnega vetra, ta dan nisem odpakirala fotoaparata, ampak sem si vzela “počitnice” in ponovno zabila svoj nos v knjigo.

Fantov veter očitno ni tako zelo motil, da se ne bi odpeljali za nekaj ur v sipine.

No, seveda sem tudi tu našla pasjo prijateljico, ki sem jo najprej malce podkupila z ostanki zajtrka, potem pa se je opogumilain obe sva hitro ugotovili, da silno uživava v čohanju 🙂

Večer je bil podoben prejšnjemu, malce kopanja, pa večerja, pa za nekatere še malce kopanja, potem pa spat, da naberemo moči za naslednji dan 🙂

Dan se je začel lepo. Brez problema smo našli prehode iz sipin in se do prvega vodnjaka zakopali samo enkrat.

Pri prvem, manjšem vodnjaku smo se ustavili samo na kratko, da smo se zbrali in nekaj malega pojedli.

Potem pa pretežno ravnina z malimi z na redko posejanimi sipinicami do drugega vodnjaka, kjer smo imeli naslednji postanek, da smo napolnili vse rezervarje z vodo.
Zanimiv patent imajo naštiman na ceveh 🙂

No, gremo dalje 🙂

Mimo karavane, ki je počivala pri naslednjem vodnjaku, do Cafe Nomad in fEst fooda 🙂

Zaradi vetra in peska, ki ga je nosilo po zraku, so nekateri fantje kar obdržali svoja očala na nosu 🙂 Ali pa so uvajali novo modno muho 😉

No, kakorkoli…pot nas je vodila naprej, ob robu večjih sipin pa smo se ustavili za nov fotošuting. Nekateri so se neumorno zaganjali v sipine, drugi pa so raje varčevali z močmi za nadaljevanje poti

In, ja, tudi tenerejka je zlezla v tisti velik sipinski klanec. Malce težje, ampak vseeno 🙂

Definitivno najlepši pogled pa je bil tisti dan, ko sem zagledala na treh sosednjih sipinah parkirane 3 “viteze” na svojih konjičkih.  Slikani so sicer vsak posebej, ampak pogled na vse tri je bil res veličasten 🙂

Nadaljevanje poti je bilo spet po lažjem terenu. Trdna podlaga z manjšimi sipinami med katerimi se je dalo lepo slalomirati. Ampak, ker nesreča očitno res nikoli ne počiva, sva s Tilnom kaj kmalu prejela klic o padcu. Na vprašanje kdo, pri kakšni hitrosti in ali bodo zmogli sami, je bilo: Blaž, cca 30 km/h, bomo preverili. Skorajda sva se že oddahnila, da pri tej hitrosti pa res ne more biti kaj hudega, sva prejela klic, da bo potrebno motor naložit. Tilen obrne tovornjak in gremo pogledat.  Blaž je sedel na tleh, naslonjen na sipino in pestoval svojo desno roko. Po hitrem pregledu in otipavanju roke smo ugotovili, da je izpahnjena rama. Prestavili smo ga v avto, ker smo mu najprej slekli in zrezali z njega zgornji del obleke. Glede na to, da je izpah rame dokaj pogosta poškodba pri motoristih, smo se družno z Blažem dogovorili, da zadevo poskusimo rešit sami. Prvi poskus (zelo boleč) ni bil uspešen. Spet malce razmišljanja (medtem so ostali nalagali motor). Razmišljanje so prekinili 4 terenci, ki so se pripeljali mimo. Kakšno naključje, zdravniki!

Pregledajo Blaževo ramo in mu razložijo, da lahko poskusijo roko naravnat, ampak da to peklensko boli (kakor da Blaž tega že ne bi vedel) in da običajno to počnejo pod anastezijo. Blaž pristane še na par poskusov mučenja in kapo dol, bolečino je prenašal zelo herojsko.

Dokazno gradivo je v obliki videoposnetkov, ampak se mi zdi prekruto in preboleče, da bi to objavila.
Epilog mučenja je bil, da smo naložili Blaža v avto in ga na koncu odpeljali v dobre 3 ure oddaljen Kebili v bolnico, kjer so mu pod anastezijo (in ne evtanazijo, kakor je Blaž kasneje povedal) naravnali roko.

Ker smo z reševanjem Blaža le izgubili nekaj dragocenega časa je bilo potrebno nekoliko spremeniti plane za ta dan.  S tovornjaki smo poiskali prostor za kampiranje, motoristi pa so se sami odpravili do Timbaina in nazaj. Fotka je Davorjeva, saj malce dvomim, da bi se našel junak, ki bi čez sipine prepeljal na zadnjem zicu še mene s fotoaparatom 😉 (OK, ponudba je bila, ampak motoristu res nisem imela srca nakopat na motor dodatnih 65 kilogramov teže). Pa še vzrok imam, zakaj MORAM spet zraven v Tunizijo 🙂

Tabor za ta večer smo postavili na ravnici v bližini še enega manjšega “kafiča” ob robu sipin.

Še pot, ki smo jo prevozili (in pot do bolnice v Kebiliju)

Najprej o tisti blazno opevani tišini…. nisem jo slišala. Nespametno si namreč nisem postavila šotora dovolj daleč stran (OK, priznam, strah me je bilo it 5 sipin stran). Sem pa zato precej dobro slišala smrčače. Ajde, samo tiste pol ure, ko sem še molila nos in baterijo v knjigo, potem pa je bil naslednji zvok, ki sem ga slišala Tilnov glas: “Ej, naj kdo zbudi Allo, da bo slikala sončni vzhod!”
V mislih mu pozdravim polovico žlahte in mu (še vedno v mislih) zabrusim: “Pust me spat, sončnih vzhodov bo še miljon grrr ****!!! Ampak glede na to, da so me zbudili….ajde, pa se zvlecimo na jutranji mraz in poglejmo to čudo od sončnega vzhoda.

Mraz je in sonce je prepočasno!!!!

Splezam na petko in šotori že izgledajo malce bolj prijazno (tudi zaradi lepega razgleda in napol razgaljenih mladcev, ki so počasi lezli iz šotorov)

No, jaz sem ga postavila namenoma tako, da ga jutranje sonce še ni obsijalo, saj sem imela resen namen spat dokler se bo le dalo. (Moj je tisti sivi na levi. Sivega sem izbrala zato, da bi vsaj 3 sekunde več imela noč in temo. Pa ni bilo nekega hudega efekta)

Bolj ko je sonce lezlo na plan, bolj sem bila zadovoljna z začetkom dneva 🙂

Ob jutranjem ognju so fantje v čast kulturnemu prazniku povedali par verzov. Moj luknjast spomin si jih na žalost ni zabeležil, da bi vam lahko tukaj postregla s citati, prisežem pa, da so se z nekoliko domišljije celo rimali.

Po slišanem menim, da jim gre šraufanje vseeno bolje od rok 😉

Blaž in Mato sta mi med šraufanjem našla zmajčka!!!! Za dlan velikega pravega zmaja!

Priznam, bila je ljubezen na prvi pogled <3

Voznika petke in massifa sta ob mojih ljubezenskih izlivih samo modro molčala in uživala na jutranjem soncu

Nič, gremo….sipine čakajo.

Hm….kako naj rečem….preostanek kulturnega dne je potekal v znamenju tovornjakov in  kopanja.. Kar hitro se je začelo:

Gledalci so pridno spremljali napredek:

Am, še malo je treba spredaj odkopat….

Gledalci so se udobno namestili:

Gremo!!!

Mogoče pa še ne kar takoj…

OK, dajmo še tamalega odkopat. Malenkost je nasedel na kuclju…

Medtem so se dogajale tudi čudne stvari :O

Pa tudi tiste čisto običajne. Pa malo so menjali konjičke …

Pa malo je šef prijel za volan massifa (pesek je neprimerno bolj frčal okoli):

Pa še malo smo se zakopali in odkopali:

Pa navijali in tako vzpodbujali odkopavanje

Ajde, dost gledanja, tle ste zato, da se vozite!

Pa mali intermezzo:

Ti, Ciril, a vidiš kaj?

Vidim, vidim!
Sipine!

Iskanje prehodov je vzelo kar precej časa in energije. Motoristi so občasno malo počivali, malo pa so brenčali po bližnjih sipinah.

Končno smo se prebili čez prvi del in pokazala se je prva ravnica.

Hitro smo jo prečkali in se na drugi strani ponovno zagnali v sipine. Plan je bil, da pridemo iz sipin do prvega vodnjaka, kjer se utaborimo.

No, kot sem rekla….iskanje prehodov nam je vzelo kar nekaj časa.

)

In ko smo ravno uspešno odvozili tole zgoraj smo se še enkrat malce zakopali:

Ups, tole je pa kar precej nagnjeno!

Ej, fantje, se mi zdi, da na napačni strani polcate hišo!

Ja, tamle je treba malo odkopat

In na tej strani je treba polcat

Še podnce ven in pod kolo:

Ewo, 20 minut, pa smo zunaj 🙂

Ampak sonce je že kar precej nizko.

Nič, očitno ne bomo prišli do vodnjaka. Prva vsaj približno ravnina bo morala zadostovat za prenočitev. Parkiramo in postavimo tabor. Spet ni bilo placa, da bi postavila šotor kam dalj v puščavo, tako da…ponovno nič s puščavsko tišino. Bo pa malo romantike s svečkami pred šotori, kar tudi ni slabo 🙂 (Fotka je stresena, ker me je zeblo, stojala za fotkič pa se mi ni dalo iskat, ampak za prvi vtis bo po moje povsem dovolj)
Tik pred parkiranjem se je pripetila tudi manjša nezgoda, da si je en od motoristov malce pobarval “pirhe” na krmilu svojega jeklenega konjička in si jih je potem cel večer hladil z obkladki.

Današnja pot je na zemljevidu izgledala nekako takole:

OK, mi boste morali verjeti na besedo (tako kot sem jaz Tilnu), da smo prevozili cca 15-20 km zračne linije. Njah, namatrali smo se pa za ene 10x toliko 😉

Relacija Douz – ( Zaafrane – Ghidma – El Faouar) – sipine 🙂

Končno bom dočakala to, po kar sem prišla (no, razen fotkanja). Sipine. Kamor seže pogled samo sipine, valovi peska, platno na katero veter vedno znova in znova riše svoje umetnine. In tišino. Namreč, govori se, da je treba “slišat” tišino v puščavi. Da je to tista prava tišina, ki je ne prenese vsakdo. No, pa da vidimo 🙂

OK, malo sem zašla v moj svet 😉

Jutro fantje, gremo, gremo, ura je že pozna! Kramo na “Petko” in gremo!

Malo za Douzom smo zavili levo, pičili skozi Zaafrane na zahod do El-Faouar-ja, kjer smo natočili gorivo, nabavili še nekaj sixpack-ov vode in vsi nestrpni komaj čakali, da pridemo v sipine.

Moram priznat, da smo bili vsepovsod zelo opaženi. No, kako ne bi bili, 2 tovornjaka, massif in krdelo rohnečih motorjev je težko spregledat 🙂

Če smo že napojili jeklene konjiče , menim, da se spodobi in je pravično, da si privoščimo kavo tudi vsi vozniki (no, pa jaz tudi, čeprav ne šofiram). Kofi tajm! Mala krožna vožnja skozi mesto (to je pa tako, če zgrešiš kavarno 😉 ) in ewo nas. Najprej ananasov kompot, da pridemo malo k sebi, potem čokoladna tablica, pa kava, cocacola in zame… fanta 🙂 (Fanta – pijača, da ne bo kdo mislil, da sem si slučajno med kofibrejkom privoščila 2 fanta iz skupine 😉 )

Pot nas je vodila še skozi nekaj palminih nasadov in že smo bili na robu mesta / puščave

Sicer sem zgrešila tablo “kamele na cesti”, definitivno pa nisem zgrešila kamel na cesti 🙂 (špasno tkole videt to v živo)

Karma je poskrbela še za resno opozorilo pred puščavo:

Ja, puščava ni hec, kaj hitro se izgubiš med sipinami. In te postanejo kar naenkrat enake in ne veš več kje si. Tilen je fante temeljito poučil kako ravnati v tem primeru. Fante smo zato malce “poparčkali”, vsak par pa je imel tudi zvezo z vsemi spremljevalnimi vozili in ostalimi “parčki”. In navodilo, da v parčkih vedno pazijo drug na drugega, da kdo kje ne zaostane ali se kako drugače ne izgubi.

Ewo jih, lepotičke sipinaste pod pripekajočim soncem 🙂

In, ewo, moje navdušenje 😀

Konvoj v zaporedju hiša. petka in massif in okoli nas 11 brenčečih in srečnih motoristov 🙂

Sama sem bila čisto in povsem impresionirana nad peskom, ki se je obnašal skorajda kot tekočina. Še zdaj zamaknjeno gledam v fotke in opazujem vzorce ki so frčali izpod gum

Dan smo končali sredi sipin na večji ravnini, kjer smo si v miru privoščili kakšno pivo ali dve 🙂

Četrtek. Dopoldne fraj oz. špancir (ja, pa ja da….pri tolikih vozilih pa res ne) do mesta in ogled mestnega sejma, kava z mlekom in naravni pomarančni sok!
Ampak prej je vseeno treba malo pošraufat motorje.

Nikoli s silo! Raje vzemi večje kladivo! 😉

OK, gremo v mesto 🙂

Ker so bili fantje pridni, smo jih za nagrado popoldne končno peljali v pravi peskovnik.
He, he, res, kot da bi spustil otroke v peskovnik 🙂
Razen Jurija, ki smo ga poslali v Tozeur na letališče po izgubljeno prtljago.

Najprej malce teorije:

Gledalcev nam ni manjkalo 😉

Zdaj pa akcija in poziranje 🙂 (No, Blaž je vzel poziranje smrtno resno 😉 )

Tako, recimo, da smo pripravljeni za sipine 🙂

Zvečer še večerja v mestu in za nekatere od nas, ki smo bolj trpežne sorte še internet plac pozno v noč.

Foto: Alla in Davor Files

Gremo nazaj v Douz! Pri kamelji glavi je bilo ponoči presneto mrzlo, saj so bili motorji zjutraj prekriti z ledenim ivjem. Priznam, tam sem spala s kapo na glavi.

Zjutraj je asistenca Desert soula poskrbela za zajtrk, kavo in čaj, po zajtrku pa so se fantje lotili priprave motorjev. Kaj hitro so začeli brenčati okoli tabora. Na vzpetini kamelje glave je bilo simpatično sedlo (kamor smo zvečer romali po signal na telefonu) in kjer nam je Sašo demonstriral nekaj skokov. Pristanek je bil tik pred sorazmerno ozko vrzeljo med “hišo” (DS 3) in postavljenimi šotori.

Po predstavi so se fantje lepo razigrali na bližnjih pobočjih

Vmes sem jim za hip ali dva pobegnila, saj sem odkrila, da so malce naprej, v pobočju skriti 4 mladiči pasjega para, ki se je potikal okoli kampa. Kdor me pozna, mu je takoj jasno, da mimo pasjih mladičev pa jaz ne morem. Jejžeš, kako so bili srčkani! Lačni pa ravno niso bili, saj so ostanke našega zajtrka samo malce povohali. Upam, da so jih vsaj kasneje pomalicali.

No, dovolj slinjenja okoli malih belih kepic, treba bo dalje. Ciril je tokrat sam odpeljal DS 3 v Douz, Tilen je ponovno sedel za volan massifa, jaz sem si izborila sovoznikov sedež, Juriju pa je ostal plac na zadnjem zicu. Kaj kmalu se je izkazalo to za precej dobro odločitev.

Malo naprej je sledila mini šola skakanja pod vodstvom najbolj izkušenega. Vsem je šlo odlično od rok, nog in motorjev, inštruktor je samo pozabil povedat našemu vodiču, da je za tovrstno zabavo potrebno nataknit nase kaj več kot tole, kar ima na priloženi fotografiji

Sledil je še šnelkurs risanja krogov ali po domače, kdo se upa bolj nagnit. Najprej demonstracija, kako se to dela in poslušni učenci,

nato pa prepričljiva zmaga inštruktorju. Tule ga namreč ni nihče drug tako zelo nagnil. 😉

Sledila je pot proti kulisam vasi, ki so jo postavili za snemanje Vojne zvezd

potem pa obrat na jug in po valovitem peščenem terenu, poraslem z grmičevjem. Z avtom smo morali biti kar precej previdni, da nismo poskakovali iz ene grbine na drugo, motorji pa so bistveno lažje, a še vedno zelo previdno, preskakovali peščene valove.

No, trenutek nepozornosti in precej smole je botroval prvemu resnemu padcu.

Kaj hitro smo ugotovili, da si je Banzai zlomil ključnico. Ker je bil tudi na tej etapi prisoten samo massif je Tilen presedlal do konca poti na motor (tokrat z ustrezno zaščitno opremo), Jurij je zamenjal Tilna za volanom massifa, Banzaia pa smo varno namestili na zadnji sedež. Vsekakor pohvala Juriju, ki se je maksimalno trudil, da je čez vse kuclje peljal kar se da nežno in ni povzročal dodatnih bolečin našemu poškodovancu.

V Tozeurju smo na bencinski temeljito sprali slano blato  z motorjev in massifa (blato s slanega jezera, kjer smo zakopali prejšnji dan avto je še vedno vztrajalo z nami), napojili vse jeklene konjiče in krenili nazaj proti kampu v Douzu.

Zaradi poškodovanca smo se z avtom kasneje držali asfaltne ceste medtem ko so motoristi naredili še krog čez hribe, v vasi Bouhlel pa smo se spet združili in skupaj nadaljevali pot po asfaltu preko Chott el Jerid proti Douzu.

Prečkanje prostranega Chott el Jerida je najbolj pametno po asfaltni cesti, ki ga prečka, čeprav ravnica nemarno vabi. V opozorilo, da pa vožnja po njem ni varna je nekaj 100 m od ceste “parkiran” star avtobus. Na tem slanem jezeru pa pridelujejo tudi sol. na vsaki strani ceste izkopljejo kanale in bazene (slana voda je namreč par centimetrov pod površjem), sonce pa poskrbi za ostalo.

Ob cesti je tudi nekaj kafičev, kjer prodajajo tudi najbolj pogoste spominke, kar se jih da kupit – puščavske rože. Sama sem se odločila, da domov prinesem samo tiste, ki jih bom sama našla in nabrala. Če pa nobene ne bom našla, potem si je ne zaslužim. Seveda smo se v enem izmed njih tudi ustavili in se okrepčali z močno črno kavo ali presladkim čajem. V vseh teh kafičih dobiš vedno samo klasično, močno turško kavo. O mleku lahko samo sanjaš, tako da sem se v tem času povsem navadila na kavo brez mleka.

Poškodovanca smo prepeljali v bolnico v Kebiliju, kjer so ugotovili dvojni zlom in mu namestili opornico. Po pogovoru je padla odločitev, da se s tako poškodbo ni za igrat in da je najbolj pametno, da Banzaia pošljemo nazaj v Slovenijo in v bolnico na operacijo. Tilen je organiziral prevoz do letališča in naslednji dan vrnitev v Slovenijo. Motor pa je romal na tovornjak, kjer je preživel preostanek poti.

Pred večerjo v mestu smo si privoščili še topel tuš, fantje pa so pobegnili še v hamam, kjer se jim (kljub prepričevanju, da me bodo pretihotapili noter) nisem pridružila, ker tako fantovsko pa vseeno ne izgledam (ja, zadeva je strogo ločena za moške in ženske). Kaj več podrobnosti nisem uspela izvrtat o tej zadevi, ampak, ni vrag, da mi enkrat ne bo uspelo.

Po večerji smo si v bližnjem lokalu privoščili še šišo in ob ugotovitvi, da imajo celo internet, vsi utrujeni, siti in  srečni zaključili dan.

 Avtor zadnjih treh fotografij: Davor Files