___Utrinki___

Tistih 24 ur na trajektu je minilo presenetljivo hitro. Verjetno tudi zato, ker smo jih lep kos prespali in tako nadoknadili vsaj nekoliko primanjkljaja (đi, kdo si je zmislil to besedo?!, 3x sem preverila, če je prav napisana). V poznih večernih urah smo končno pristali v Tuniziji, opravili carinske obveznosti in …ja, nič drugega, kot ponovno pot pod kolesa proti Douzu.
Vsi trije fantje so popoldne na trajektu pridno odsanjali še kitico ali dve in se tako pripravili na nočno vožnjo, moja malenkost pa je pametno pomolila nos v bukvo in preskočila popoldansko spanje. Kapitalna napaka. Prve kilometre sem še zlahka sodelovala v klepetu, potem pa so veke postajale vedno težje. Rešili so me policaji. Tisti ležeči, ki jih Tunizija več kot očitno precej obožuje. Cesta, po kateri smo jo mahnili do Douza, jih je bila namreč polna, moja zadolžitev pa je bila, da sem jih štela. Za vsakega je na prazno škatlo od keksov romala črtica. Vedno. Tudi, ko so bili trije ali pet zapored. Za vsakega posebej. Saj mogoče bi mi kljub bremzanju, vijuganju in poskakovanju pred / mimo/ preko njih uspelo zaspati, ampak svoje poslanstvo sem vzela skrajno resno (da bodo fantje videli, da se lahko zanesejo name), zamenjala kar nekaj kulijev in neumorno prižigala in ugašala baterijo, ter na koncu poti naštela nekaj čez 120 črtic oz. ležečih policajev. Moške glave so kaj hitro izračunale, da je povprečno 1 na vsake  4 km. Meni je bilo zabavno, vsem trem voznikom pa mogoče niti ne, ampak treba je priznati, da res učinkovito umirjajo promet na sicer precej ravnih cestah skozi naselja.

Ko se je končno pričelo daniti, smo se za trenutek ustavili ob cesti in opazovali kako sonce počasi riše barve na prisojna pobočja hribov, medtem ko so se osojna še vedno skrivala v sivini zgodnjega jutra.

Mir, tišina in počasi prebujajoč dan so bili pravi balzam za utrujene oči po dolgi vožnji. No, noge smo si tudi nekoliko pretegnili, za kaj več poživila pa smo morali ritke lepo spakirat nazaj za volan in opravit še nekaj kilometrov do naslednjega “kafiča” ob cesti.

Mogoče bi res lahko krenili še tistih par kilometrov naprej do Douza, saj smo bili tik pred ciljem, ampak tako bi zamudili eno boljših obcestnih kav. Juriju je bila tako všeč, da se je v naslednjih dneh tam ustavil vsaj še dvakrat.
Ponovno prebujeni in prijetno vznemirjeni, saj smo se bližali cilju (in počitku), smo se naložili nazaj za volane (no, fantje za volane, jaz pa za svojo piškotno kartonasto škatlo s cahni za ležeče policaje) in pičili proti kampu v Douz.

Torej…

V drugi polovici januarja me je sredi službenega časa (natančno, sreda, 22.1.2014 okoli 11 ure) presenetilo Tilnovo sporočilo, če sem zainteresirana za fotkanje v Tuniziji. Motorji in  spremljevalna vozila. 19 dni vsega skupaj. Odhod čez dober teden.  Khm, malce hitro, ampak nekako bi se dalo uskladiti s službo in z mojimi bornimi prihranki. In končno bi po dolgem času lahko spet lahko z veseljem fotografirala. Nič, gremo vprašat šefico, če mi tako na hitro odobri dopust in mamo, če mi bo ta čas čuvala pasjo mrcino. Zelena luč z obeh strani in gremo v akcijo. Najprej z ogromnim nasmehom in roza flomastron zacahnam na velikem stenskem koledarju svoj dopust, potem pa se hitro pohvalim o prihajajočem podvigu svojim trem najljubšim prijateljicam. Weeee, dopust! OK, imela sem 8 dni. Ravno prav časa, da sem v službi postorila najnujnejše. Za pakiranje je ostal zadnji dan, petek dopoldne, saj smo popoldne imeli že dogovorjen odhod. Popolnoma dovolj časa, da sem zmetala vse potrebno in nepotrebno kramo v potovalko in navesila na rukzak še 2 spalni vreči, saj se nisem mogla odločiti, katera bi bila bolj primerna. Še dobro, da sta pristali obe tudi v tovornjaku, saj sta prišli presneto prav, ko smo pri kamelji glavi zjutraj namerili bori 2 stopinji nad ničlo (spanje v šotoru, jasno).
Torej, petek popoldne se začnemo prebijati iz delno zasnežene in obilno zgužvane Ljubljane. Jurij je bil zadolžen, da pobere najprej mene, potem Cirila in da naju varno pripelje do Krasa, kjer so nas čakali Tilen, 2 tovornjaka in prikolica z motorji. Šlo je počasi, ampak vsi skupaj smo bili ravno prav vznemirjeni, da nam precej nizka začetna hitrost ni kalila vznemirjenja.
Ob prihodu na Kras nas je pričakalo hladno in delno deževno vreme, DS 5  pa še v polnih pripravah na avanturo (beri, finiširanje šraufanja tovornjaka – tank, rezervna guma na streho in podobne “malenkosti”).

Že bežen pogled mi je dal vedeti, da je do odhoda kakšna minutka ali dve več kot sem pričakovala. Ampak ko smo ob treh ponoči končno nakladali na tovornjak še zadnji motor, se mi je končno pripeljalo….na, res grem v puščavo 🙂 Še zadnje malenkosti in karavana DS 2, DS 3, DS 4 in DS 5 se je nekje ob petih zjutraj le znašla na bencinskem servisu tik pred IT mejo.

Že res, da smo bili utrujeni zaradi neprespane noči, ampak vznemirjenje (in precej postankov s kavo) je bilo povsem dovolj  da nas je obdržalo budne do Civitavecchie, kjer smo se vkrcali na trajekt za Tunizijo.
Niti dež, ki nas je spremljal praktično celo pot čez Italijo in nas za konec v pristanišču še dodobra zalil, nam ni pokvaril razpoloženja in misli na kabino trajekta, kjer se bomo lahko naspali za kakšno preteklo in prihodnjo neprespano noč.