Sanjala sem, da so v času moje odsotnosti malce rasturili moj brlog.
Ni kul, glede na to, da imam z izleti v London prekleto slabe izkušnje in da se mi čez par dni obeta točno to.
Možnosti za rešitev:
a) Skenslam izlet
b) Prepovem cimru žuranje
c) Prepovem vstop samo tistemu, ki je v mojih sanjah rasturil stanovanje
č) Ignoriram glupe sanje, se spokam v London in rečem cimru, da naj uživajo v afterpartiju večerje
Na srečo ne zavarovalnica, temveč vina Tilia. Iz Vipavske doline.
V vinoteki na GR. 🙂
Frtalja iz belušev
File orade v parmezanovi skorijici
mesna zloženka (divji prašič, mozzarela, teletina) v lešnikovi omaki z mandlji in mladim krompirjem
beli čokoladni mousse s pistacijevo omako
Naslednjo sredo bo na sporedu tole: PREDSTAVITVENA VEČERJA ROSE VIN
MENU
Hobotnica v solati
***
Črna sipina rižota
***
Lososov steak v koprovi omaki
***
Jagodni trufle
Ma, ne morem se upret, spet bom tam 🙂
V soboto sem se elegantno izognila teku trojk.
Kot naročeno je namreč propadla trojka zelo dobri prijateljici in ker je bejba pridno trenirala sem ji pač velikodušno odstopila svoje mesto, hkrati pa sem se zagrebla za suport tekaške trojice.
Zaradi objektivnih razlogov sem na štart privlekla namesto fotoaparata – psa (beri: malce dolgo sem spala, ura je priganjala, pes pa tudi) in za sveto obljubila, da jih pofotkam v ciljni ravnini.
Rečeno storjeno.
Z nahrbtnikom tekaške trojice in fotoaparatom sem se zgužvala za ograjo in napenjala svoje plave oke.
Med čakanjem sem se odločila malce stestirat svetlobo in nastavitve fotoaparata in zato sem slikala mimobežeče prepotene tekače.
In tako čakam in čakam, nemirno pogledujem na uro in čakam….
In dočakam klic mame Šnuje, v ozadju pa slišim njeno lačno kričačko.
Ups….
Kdaj za vraga pa so tekli mimo?????
Skesano se odpravim iskat preostalo dvojico, da vsaj njima predam stvari, ki sem jih z vso zavzetostjo čuvala in prav po tiho upam, da sem trojko mogoče po kakšnem res ultra srečnem naključju ujela vsaj v fotoaparat, če ne že v živo.
In ker mama Šnuja izvaja psihološki pritisk name, sem strahoma vtaknila kartico fotoaparata v čitalec (ja, ne vstavljam jo direktno v čitalec kartic v računalu, ker sem jo – spretna kot sem – že uspela porinit v vmesno režo, kar je posledično prineslo polurno šraufanje računala) in začela pregledovat slike.
ZMAGA!!!!! TUDI SLEPA KURA NAJDE ZRNO!!!!
Bogovi Olimpa me imajo očitno vseeno vsaj malce radi. Tekaško trojico sem ujela tik preden mi je uspela pobegniti iz kadra.
Ni se mi treba posipat s pepelom in jih skesano prositi odpuščanja!!! 😀
Zmagoslavna fotka (ena in edina!)
Lačna sem tako, da slišim svoj rjoveči želodec kljub ogabno glasni cuker muziki, ki jo rola internetni radio.
Ampak lenoba je še večja.
Še sendviča se mi ne da naredit. Iz principa. Popoldne sem namreč ratala silno slabe volje, ker me je googlov koledar nemarno opomnil, da sta jutri še dva službena sestanka.
Na žalost se bom morala udeležiti tistega bistveno bolj zoprnega. Pravzaprav ogabnega.
Živce mi bo paral nek ultra oh in sploh intelektualec z velikim socialnim čutom (beri škrtostjo) in vsemi oh in sploh pametnimi idejami, kako moramo opravljati svoje delo. A sem že omenila, da se ta ultra oh in sploh intelektualec udinja kot asistent v našem visokem/višjem/najvišjem šolstvu? Poznate tovrstne škrice?
Polni teoretičnega sranja, ki je v realnem delu praktično nedosegljivo. Jebi ga, kvaliteta se plača, če pa hočeš socialne cene, boš dobil pa socialno ponudbo. In, ne, recesija še vedno ni vplivala na končne cene. Halo, sive celice, dojamite, da cene NE padajo.
Ja, jutri bo dolg in usran dan.
Fuj in bljak!
Aja, nočne sanje so bile pa kljub pomankanju spanca luštne 🙂
Ta teden mi ni všeč.
OK, se dogajajo tudi prijetne stvari, ampak generalno pa moja volja ta teden ni takšna, kot sem jo planirala.
O petkovem večeru se bom razpisala, ko prispe v Ljubljano moja kartica s fotografijami, zaenkrat samo to, da je bilo BAJNO! 3x odlično. Odlična družba, odlična hrana in odlično vino. 🙂
Morski obisk sem danes zaključila v Piranu, v kafiču na obali.
Sonce mi je božalo obraz, veter mršil lase, mokro slan pes mi je ležal pri nogah, jaz pa sem zadovoljno in z zaprtimi očmi poslušala valove. Trenutke bi z veseljem raztegnila v neskončnost.
Trenutno stanje duha: “Adijo pamet, pozdravljena pomlad!” 🙄 8)
Danes sem prav čakala, kdaj bo začelo deževat.
In ko je končno začelo kapljati z neba sem vzela velik rdeč pasji dežnik, nataknila na noge nepremočljivo obuvalo in zbudila mojo zverino.
Deževni dnevi v Tivoliju so zakon!
Nobenih tečnih sprehajalcev, v dežji vztrajajo samo najbolj vztrajni tekači.
Še psa redko srečaš.
Torej….svoboda za mojo mrcino in mir zame. Samo zvok dežnih kapelj ob dežnik 😀
Mega!!!
V ponedeljek sem videla mucka.
Šetkal se je po ograjenem dvorišču sosedove bajte (no, bila sem na obisku, tukaj so moji sosedje nedolžni).
Konica repa mu je nemirno švigala sem ter tja, tace pa so venomer ubirale isto pot ob ograji….gor in dol, pa spet gor in dol.
Bližnja soseda je povedala, da je to že tretji maček. In da je star kakšno leto. In ne mara otrok.
Nečaka sem lepo popokala in ga umaknila še kak meter bolj stran od ograje. Pri mačkah se pa res nikoli ne ve.
Mačkon (ja, to sem sama identificirala, da je moškega spola) sicer prijateljuje z veliko črno dogo, ki tudi stanuje na istem dvorišču, pa vendar…..menda sta se tudi prejšnji mačkon in prejšnji pes dobro razumela, pa je pseto vseeno bilo videno s krepko razparanim hrbtom.
Zgodovina mačkonov gre menda tako, da je bil prvi mačkon precej prijazen. menda je škilil ko sam vrag, ampak lastnica ga je celo vozila v bližnje kafiče.
Drugi mačkon je bil (baje) precej živčno mače, ki je nekajkrat pobrisal z dvorišča, nekega lepega dne pa je celo malce ugriznil mimoidočega fantiča (ki, mimogrede, nikoli več ni ubral tiste poti iz šole). Menda ga je kaj hitro nadomestil trenutni, tretji mačkon. Za pse nisem spraševala koliko se jih je zvrstilo ob mačkah. Po vsej verjetnosti je vsaj tisti, z razparanim hrbtim, v zasluženih pasjih nebesih.
Kakorkoli…..nečaka sem prepričala, da se je šel na domače igrišče igrat z novim fotoaparatom, jaz pa sem počepnila kakšna 2 metra od ograje in ga gledala. Iz oči v oči. Ja, lepotec je imel krasne, jantarno bleščeče oči (OK, upam, da jih še ima in da jih bo še dolgo imel), rep pa mu je še vedno nemirno švigal sem ter tja.
Ker sem malo bolj “pasji” človek, mi nekako ni kanilo v glavo nič pametnega, kako bi samo s prisotnostjo mačkona umirila. Ker je bilo več kot očitno, da ga moja prisotnost in buljenje rahlo nervirata.
In nerviralo ga tako dolgo, dokler ni vtaknil glave skozi ograjo. OK, kul, saj če je glavo spravil skozi ograjo, menda še ne bo celega telesa????
Ma, nič, grem jaz raje, da se mačkon malce umiri, res ni treba, da ga po nepotrebnem delam živčnega.
Ampak je pa žalostno videt mačko, ki v divjini velja za najhitrejšo, na majhnem ograjenem dvorišču, ker ji družbo dela samo velika črna doga. 🙁
Le kje si lahko mlad gepard pretegne tace, kje razvije tisto svojo gibčnost in hitrost, če je večji del dneva v hiši in na premajhnem dvorišču?
In kje, za vraga, so vendar razne inšpekcije, ki bi to prepovedale?
Mar ni prepovedano imeti divje in eksotične živali doma kot ljubljenčke?
Ali pa je morda že tretji gepard na tistem dvorišču iz neznanih razlogov izjema, da potrdi zakone?
Mače, zajebali so ti življenje. Totalka. 🙁
