Brez fotoaparata, da vam ne bom spet delala luštov 😉
Mogoče bo pa cimer fotkal 😛
Brez fotoaparata, da vam ne bom spet delala luštov 😉
Mogoče bo pa cimer fotkal 😛
Jutro na Manžanskem pomladnem sončku, s čuvajem in kavo v roki. 8)
Pri Butulovih si človek res napolni želodček in baterije za nov delovni teden 🙂
Ko se vrne cimer se spet obeta kakšna večerja. 🙂
Tokrat še brez mailing liste 😛 (vsi placi so že rezervirani v naprej)
Preko vikenda sem namreč prislužila lep kos plučne pečenke (mlade, meke in slastne) in še večji kos govedine, ki se bo pretvorila v kaj takega:
P.S. S kakšno podkupnino se še da pridet 😉
Včasih se mi enostavno ne da več.
Zjutraj vstati in zbrati energijo, da zagrizem v nov dan.
Ne da se mi igrat bejbe s karakterjem morskega psa (?!), ne da se mi pregovarjat in borit za svoje pravice.
Ne da se mi it psa čuvaja, ki nadzira druge, da opravijo svoje delo.
Ne da se mi nalepit niti nasmeška na ksiht.
Ne da se mi dokazovat, da zmorem. Vse, če le hočem.
Včasih pač ne vem, če sploh še hočem.
Ker včasih hočem samo tesen in varen objem.
Ker včasih hočem samo “varnostno mrežo”, stisk roke, ko klecnem.
Včasih hočem samo, da kdo verjame vame, ko sama dvomim.
Včasih rabim nekoga, da mi nastavi ogledalo za neumnosti, ki jih počnem.
Ampak to samo včasih.
Ponavadi pa zaleže brca v lastno rit in dvignjena glava. 8)
Huh, po skoraj enoletnem premoru sem se spet pojavila na Manžanu pri Butulovih, na delavnici sredozemske kuhinje.
In spet je bilo več kot božansko. Vreme, družba, hrana in pijača.
Si človek sploh lahko želi kaj več? 🙂
Nekaj slik brez opisov, saj po mojem mnenju slike povedo povsem dovolj 🙂
In še končni izdelki:
Pa še siti in srečni “kuharji” z diplomami o opravljenem tečaju 🙂
Ja, definitivno bomo ponovili 🙂
Hvala mama Tatjana, za nepozaben vikend 🙂