Cimer me je spet razvajal.
Za rojstnodnevno kosilo sem dobila meso (pišče) z zelenjavo, krompirjem, polento in home made raviole 😀
Za poobedek pa je bila velika skleda sadne solate in palačinke (made by moi :))
Vsem sodelujočim se zahvaljujem za obisk. Bilo je nadvse prijetno. 🙂
Pa še fotke glavne jedi (za lušte delat 😉 )
Kaj hočem, sem pač food freak 😀
Alka in njeni kelpiji (moja pasja “krščenka” Chuna in njeni mladički) so bili po TV v oddaji “O živalih in ljudeh”
Klik na sliko za ogled videa 🙂
Sonce, sneg, sanke, otrok in 2 psa.
Le kaj bi počeli?
Ja, pa poskusimo s pasjo vprego 🙂
Najprej z malo pomoči, da se naučimo:
Aha, že gre! 😀
Hej, kaj pa če bi v dvoje?
Totalna žurka!
Naslednji teden prinesemo iz Ljubljane še drugo oprsnico, potem bo pa letelo! 😀
Bi se kdo peljal? 😉
Vse kaže, da se je tole leto začelo nadvse ugodno za moj večno glasen želodček.
Cimer se je namreč spet kuharsko udejstvoval. Spet za svoje frende. In glede na to, da so to isti frendi, ki so bili deležni že včerajšnje mojstrovine, se spodobi, da je tudi degustator isti 😀 (o happy me 😀 )
Nocoj so mi prebavne sokove zbujale omamne vonjave iz pečice.
Tisti krožnik predvčerajšnje rižote je zalegel ravno toliko, kot bi ga zabrisala naravnost v smeti – popolnoma nič!
Moji prebavni organi so kričali v mukah ob vonju mlade govedine potresene s čudežnimi zelišči.
Koščki krompirja so se napajali s sokom sočnega mesa, nežni češnjevi paradižniki pa so se jim v ponvi pridružili tik pred koncem.
Sezamova in bučna semena so dopolnila okuse, ki jih je na koncu zaokrožil v omamno celoto kolut slastne, rahlo dušene pomaranče.
Zadovoljni so bili vsi čuti mojega telesa.
Zvok cvrčanja, omamne vonjave, nežna mehkoba sočnega mesa lepo zloženega na belem krožniku. In naposled še ekstaza za moje brbončice.
Ewo, bodite mi fouš! 😛
P.S. Cimra tudi pod razno ne rentam! In čuva ga grozno hud in besen pes (da ne bo imel kdo kakih idej o ugrabitvah) 😛
Danes si v službi nisem privoščila nobene malice ali sendviča. Samo košček čokolade (ja, bila sem res zelo sestradana), da sem prepričala pajke, da še ni čas za pletenje kakšnih trajnejših mrež v mojem želodcu.
Doma me je namreč čakala mesno zelenjavna rižota od prejšnjega večera.
Ja, vedno jo skuham za 4 osebe in vedno mi jo uspe zmazat v manj kot 24 urah. :ops:
Skratka, takoj po pasjem sprehodu (ki ga vedno opravim, kot skrben pasji lastnik, kar na prazen želodec, da beštija ne trpi) sem si nafilala zvrhan krožnik moje slastne rižote.
Ravno namenila sem se po naslednjo porcijo, ko zasačim cimra kako čmradi v kuhinji neke repke škampov.
Fant je obljubil kolegom neko pojedino, pa je bilo treba najprej stestirat recept.
Le kdo bi bil lahko bolj primeren za degustiranje, če ne jaz? 😀
Ewo me….v želodčku ni nikoli preveč tesno, da ne bi spravili vanj še kaj slastnega in dišečega (predvsem pa mesnega). 🙄
Svoje trudno telesce sem odvlekla pred TV in čakala, da preizkusim zadevo.
Kdor čaka – dočaka 😀
Domači njoki in škampi na skrivnostno slasten način.
Recept potrjen in krožnik polizan! 😀
P.S. A me še kdo najame za degustatorja? 🙄
Če je kakšno stvar preprosto narediti se reče, da je to mačji kašelj.
Zakaj že?
Saj se mačke tudi matrajo, ko kašljajo!
Bizarno…
Ewo, zadnji dan tega usranega leta. Končno!
Po usranosti se tole leto primerja z ultra usranim letom 2005 oz. ga celo prekaša.
Zgleda, da se mi je lani tale starček krepko usral v dimnik.
No, leto je kljub temu minilo in jaz sem še vedno tukaj.
Za naslednje leto nimam kakšnih posebnih želja, ker bo tudi brez njih minilo. Mogoče za odtenek manj usrano kot letošnje. Bilo bi krasno.
Sicer ne dam kaj prida na ves “praznični cirkus”, pa vseeno, naj vam mine leto 2009 brez večjih pretresov in minusov na računu, bodite zdravi in čimveč se smejte.
V petek se je moje truplo po kakšnih 4 letih (ja, od takrat, ko so mi zgorele dile) spet spravilo na smučarijo.
Vremena sicer niso obljubljali bajnega, katastrofe pa tudi ne, sprobat je bilo treba novo pridobljene dile (še enkrat javna zahvala donatorju in serviserju, moja hvaležnost je neskončna! 🙂 )
S sestrično in njeno polovičko smo odpujsali na Roglo. Termometer zunanje temperature je vztrajno lezel navzdol in skozi moje možgane so že švigale ideje o tem, da bi preživela dan kar lepo v avtu.
No, pa ga nisem. In celo zmrznila nisem, čeprav nisem bila prav daleč od tega.
– 9 stopinj ni ravno blagodejno vplivalo na moje prstke (nujno rabim nove smučarske rokavice), pa tudi skladišče mojih sivih celic je bilo nezadovoljno s temperaturo. Malce sem se spomnila zakaj sem pred mnogimi leti sploh nehala smučat – ker me je konstantno zeblo!
No, kakorkoli, dan sem kljub mrazu preživela in celo zadovoljna sem bila s podvigom.
Vmes so z neba celo padale redke snežinke, ki so me povsem navdušile. Bile so namreč tiste lepe, kičaste, pravilne snežinkaste oblike. Škoda, da nisem imela pri roki fotkiča s kakšnim fensi makro objektivom ( 🙁 ), ker je bilo res kičasto 🙂
Naslednja 2 dni sem se pretežno držala na toplem in nekako se mi zdi, da bom tako nadaljevala tudi v prihodnjih dneh. No, sprehodi mojega pasjega krdela so izvzeti (ja, v LJ sem si privlekla še Črtovo mamo – Kani in moram reči, da se zgledno obnaša v velemestu. Bomo videli v kakšnem stanju bo danes moj brlog… )
V moj brlog smo naselili novo živo bitje. 🙂
Podganca rules!
