Ewo, še malo, pa se bo naša mala pasja pošastka preselila v Ljubljano. 🙂
Trenutno je še brez uradnega imena, zato vse, ki jih po nekem srečnem naključju zanese na moj blog, prosim, da mi pomagajo izbrati ime za tega pasjega fanta. 🙂
Še vedno pa nove lastnike iščejo 3 pasje punce. 🙂
Danes mi očitni ni ravno sedel.
Počutim se ko da mi je šleper zapeljal čez trebuh.
In, ne ne bom spila Jegermaistra al kaj je že tista svinjarija.
Tako kot vsak dan zadnje čase, sva se tudi včeraj zvečer z **** poslovila od krdela, napokala đankija v prtljažnik fotrovega karavana in se odpravila nazaj v brlog. Takoj po štartu opaziva na havbi zeleno, srednje veliko kobilico.
Do uvoza na avtocesto pri Trojanah smo se peljali max. 90. Mala se je držala odlično. Predvidevala sem, da jo bo na avtocesti nad 100 odpihnilo. Pa je ni. Dala se je v “speed pozo” in se delala, kot da jo snemajo za extreme sports TV. Preživela je oba tunela, prehitevanje tovornjakov in tik pred cestninsko postajo še kratek pospešek na 160 km/h. Ko sva s 40 na uro peljala skozi cestninsko postajo, si je malo pretegnila noge potem pa spet speed poza in gremo naši do Ljubljane. Prvi postanek je bil v BS in tam sem zelenki svetovala, da je čas, da izstopi, ker v centru res ni primeren plac za njeno bivanje. Malo je še postala si pretegnila noge in krila……ter odfrčala v prvo grmovje.
Tako, da če vas kdo vpraša, kako hitre so kobilice, mu mirno zatrdite, da za 160 km/h ste sigurni ;), vsekakor pa se prekleto dobro držijo.
Pasji repki so dobili novo ime – piranje.
V ogrado vstopim samo še v dolgih hlačah in starih supergah. Ne bi škodili niti dolgi rokavi, ampak pri teh temperatura bi bilo to mučenje.
Zdaj so stari dobrih 6 tednov in prepričani, da sem najbojša stvar za žvečenje. V moji odsotnosti žvečijo pač drug drugega.
Par utrinkov sem spet ujela na video, za fotoaparat so prehitri, po parih poskusih slikanja pa so itaq prepričani, da je treba črno čudo v mojih rokah prežvečit. Iz ptičje perspektive pa slike niso pretirano zanimive.
Torej, tule najdete >>VIDEO<<
…dobit tole:
Nujno 1, Nujno 2, Nujno 3, Nujno 4 in Nujno 5
Ja, saj vem, da sem obupen potrošnik, ampak te stvari mi še manjkajo v moji novi kuhinji. In ker se ravno barvno ujemajo, pa ker sem ravno tako noro cepljena na rdečo oz. bordo barvo…. enostavno jih MORAM IMET!!!
Biva v naši hiši v centru mesta.
Pomladi se je grel na havbah pravkar parkiranih avtomobilov na dvorišču.
Zdaj ga greje jutranje sonce, lepo zvitega na betosnki ograji dvorišča.
V mojem brlogu je precej topline.
Vročine, pravzaprav.
Ni klime.
Ventilatorji pa ne zmorejo napora.
Ampak vseeno..
je moje 🙂
Pasji repki rastejo.
In rastejo jim tudi zobje in pogum.
Mali video prispevek najdete >>TUKAJ<< in >>TUKAJ<<
Kaj več sledi, ko bo vročina v mojem brlogu malce popustila in se bo možno premikat brez večjih fizičnih naporov.
Izbrana od krega
Brskanje po sebi.
Pa poskusimo:
1. Cucki. Moji najbolj zgodnji spomini, da sem se jih bala. Tisth, malih, z ostrimi zobki. Ker sem bila sama še tako majhna, da jim z bosimi nogami na makadamskem dvorišču nisem uspela pobegnit in so me grizli. Moj prvi pes Laki, irski seter pripeljan iz Sremske Mitrovice. Ko rit in srajca sva bila od mojega 10 leta pa vse do 24. Drugi pes 10 mesecev po smrti prvega spet irski seter in spet Laki. Ta je še vedno z mano. 🙂 Moj tretji pes bo belgijski ovčar. Eden izmed mojih 5 repkov moškega spola.
2. Fotoaparat: Vedno sem ga želela, takega pravega. In decembra 2005 sem si ga končno kupila. Z namenom, da bom slikala “žvave”. No, naneslo je malce drugače, trenutno sem zasvojena s fotkanjem motorjev
3. Narava: gozd, travniki, razpotja… tišina in mir
4. Voda: oblaki, reke, jezera in predvsem morje. Obožujem. Vonj, zvok, mir, ki ga občutiš med potapljanjem, bes in moč valov, bičanje dežja….. Voda je res življenje
5. Internet: zasvojena. Priznam. Čeprav dopust že preživim brez večjih travm.
6. Hrana: obožujem jo. Kolega pred leti izjavil, da me je pravo veselje peljat na večerjo, češ, da druge punce samo brskajo po svoji solati, jaz pa se lotim svojega zrezka in vsega ostalega z vidnim veseljem.
O, ja…..harmonija okusov na jeziku je res nekaj božanskega.
7. Sicer na zadnjem mestu, ampak najpomembnejši – prijatelji. Tisti pravi, za katere bi naredila vse na svetu. Ker so dragoceni in nepozabni. Ker so vedno z mano.
Ha, pa spet niste zvedeli nič o meni 😉 😛
Verigo predajam naprej Schnuyu , Einu in trmoglavki.
