Na flaško sem futrala slončka 🙂
Kjut je bilo. Kratko in sladko, ker je bejbi v treh sekundah spil celo flaško. Malce me je motilo, da je imel eno nogo zavezano z verigo, ampak nekako se nisem mogla zmuznit noter in ga odpet.
Sva se pa vsaj malo pocartala 🙂
P.S. Ja, hvala E., ker si naredil tako fajn fotko
Zadnja 2 dni sem malce vandrala po otoku in obiskala nekaj svetišč. Tokrat budističnih, pa saj to niti ni bistveno.
Kamorkoli grem v te “božje hrame”, vedno postanem nekoliko otožna. In (čisto po slovensko) na momente zavidam vsem tem ljudem, ki verujejo. Vedno se lahko obrnejo na nekoga za nasvet, nikoli niso sami.
Sama pa se včasih počutim kot tisti najbolj garjav in shiran pes, ki sem ga danes zagledala pred templjem. Čakajoč na počasno smrt.
Jebena karma. Včasih imam res vsega dovolj.
Ura nastavljena za 5:15 zjutraj.
Ob 5:30 nas je pred hišo pobral tuk-tuk in že smo se peljali. Zunaj še tema. Na fish market smo se pripeljali ravno, ko se je začelo počasi daniti – ob šestih.
Barke že nagnetene v pristanišču, ribe se raztovarjajo. Tuni, lokarde, barakude, nema da nema. Bi morala imet zraven knjigo s tropskimi ribami, če bi hotela vse identificirat. Ribja trupla zlagajo po tleh, prenašajo v košarah in cenkajo pri prodaji in nakupu.
Malo zadaj, na mizah, čistijo velike tune in ostale ribe. Najprej odsekajo glavo, potem hrbtno plavut, pa trebušni, pa škržni….na koncu rep. In potem na kose. Ostanke pometejo na tla ob mizi. Kri počasi kaplja na tla in se zliva v odtoke…
Mrtva bitja namenjena za hrano. Koščki mesa, oropani življenja in duše.
Karma
Pot potekala brez problemov in zapletov. Živčna pa sem bila do zadnjega trenutka.
Prvo plavanje je za mano, prva večerja in zajtrk tudi. Vse tako kot je treba. Božansko.
Ewo, moj razgled 🙂
Komaj čakam, da spokam.
Da grem vsaj za nekaj časa iz te norišnice.
Na, pa je spet leto pri koncu.
Od 365 dni je bilo nekaj polnih smeha, kakšen tudi solz, bilo je nekaj obupa in še več upanja.
In bilo je jadranje in delfini, ki so me letos po moji dolgi morski odsotnosti prišli kar vsak drugi dan na barki pozdravit.
In bili so poljubi in objemi, ki so ustavili čas in ga naredili popolnega.
In ni bilo zamer do nikogar, ne nevoščljivosti ali zlobe.
In bila so nova spoznanja, pa stari strahovi
No, konec koncev se je v 2012 nabralo (z malce truda) dodatnih 5 kil in (brez truda) vstop v 4 desetletje mojega trenutnega bivanja na tem planetu.
Pa nova frizura, pa nekaj parov “štiklov” v omari za čevlje, pa konec pogriženih nohtov, pa nov avto, pa neoddano darilo za nek rojstni dan… in stari, dobri prijatelji s potrpežljivimi ušesi (za kar sem jim neskončno hvaležna)
Pa popisan zadnji list klasičnega dnevnika (ali mu moram reči “letnik”, ker sem ga tako zanemarjala?) ((note to myself – kupi novega))
Torej, dragi moji, vsem vam in vašim dragim želim mirne praznike in srečno novo leto 2013.
P.S. Da pa ne boste spregledali sreče, še tale misel:
Ljudje pogrešajo svoj košček sreče, pa ne zato, ker je nikoli ne bi našli, temveč zato, ker se niso ustavili, da bi jo zaužili. (William Feather)
Sneg je.
Jaz pa z glavo že skorajda na toplem. Še 1 mesec.
Prvič bom potovala sama. Bomo videli kako bo.
Se bom pustila presenetit.
… in tišina …
… naj ostane tako.
