No, pa smo resno zakorakali v novo motoristično sezono in Maksijeve delavnice varne vožnje se je udeležilo kar precej motoristov, da malo preženejo zimsko otopelost in se varneje podajo na cesto.
Za moje pojme bistveno bolj koristna poteza kot pa neka kvazi motoristična žegnanja. 
Do albuma fotk pridete s klikom na sliko. 
Foto © Alla
RUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUN!!!!
Foto © Alla (Uporaba fotografij brez dovoljenja avtorja prepovedana)
… avstralski kelpie, po domače kenguru, v elementu…. 🙂
Foto © Alla (Uporaba fotografij brez dovoljenja avtorja prepovedana)
Danes sem jih končno dočakala.
Ob sedmih zjutraj. *#!*#S**
Skratka….. tektonske razpoke so končno prišli popravit.
Na pol…..kajti baje je samo tole njihovo delo, beljenje se moram z drugim človekom zmenit. Verjetno pa se moram s tretjim zmenit, da bo tole pokitano malce pobrusil, če sem že tako pikolovska, da hočem imet celo približno ravne stene.
No, ja…..pa naj slike govorijo svoje…..meni se ne da več….
Tektonske razpoke:
 
Sanirano?
 
Takele malenkosti 
bom morala pa očitno kar sama zaflikat, če bom hotela, da je zadeva dostojno popravljena.
V poplavi bedastih reklam se najdejo tudi dobre….
“Živalska tehnologija”
Reklama za gume
Kaj vse zmorejo roke
>> vw.wmv <<
Ob sedmih zvečer, ko se je moj delovni dan končno zaključil sem se utrujeno privlekla v brlog. Moj pasji poet me je bil, kot ponavadi, nesmrtno vesel (ja, ja…na tabletah je, pa je pač malce nor). Nekako nisem imela srca, da bi ga odpravila samo s kratkim sprehodom v najbližjem parku. Torej…..obrat na levo, gremo v Tivoli. Jedla bom že kasneje zvečer.
Začetek sprehoda ni bil bogve kako uspešen, saj sem srečala službeno stranko s katero sem morala malce predebatirat probleme (telefon ni zazvonil pravi čas, da bi me rešil tega).
Nadaljevanje je bilo boljše…..pasji “zadetek” se je malce razigral in je pri 11 letih, kolikor jih šteje, mladostno poskakoval okoli mene z drvo v gobcu, jaz pa sem se morala delat, da ga lovim. Ni panike, itaq vem, da se hitro naveliča, je pa vseeno krasno, da se tudi jaz za trenutek spremenim v pamža in poskakujem po Tivoliju.
Ko sva z rdečim (še vedno isto zadeto pseto) zavila v gozd, se je igra končala, ker ga je zamenjalo vohlanje. No, jaz nisem vohljala. Ta opravek sem pustila večji njofri (ja, spet taisti pes). Sama sem raje prisluhnila gozdu. Ste kdaj poskusili? Poslušat? Ne tako, da je zvok samo za kuliso vaših misli, ki se vam podijo po glavi…..zares poslušati. Gozd.
Ne vem zakaj bi poslušala CDje z “zvoki narave”, če je toliko bolje it ven in v živo prisluhnit….vsaki ptici posebej, pa vetru, ki zašelesti med golimi vejami dreves, pa majhnem potočku mimo katerega greš, svojim stopinjam na mehki gozdni zemlji, pa pasjim tacam, ki mešajo suho listje, pa kovinskim obeskom na pasji ovratnici, ki občasno zacinglajo, pa vejicam, ki pod nogami počijo…..
Ko slika postane drugotnega pomena, ko je zvok v prvem planu….ko ga čutiš….
1 ura sprehoda je minila neverjetno hitro, spodnji del parka – “urejeni del” ima popolnoma druge zvoke…..ja, še slišiš jeznega kosa, ki se razburja, ker si ga zmotil, vse bolj in bolj pa zvoke narave preglasijo avtomobili mesta, sirene policijskih in reševalnih vozil, vlaka, ki z železnimi kolesi zavira na železnih tirih….pod nogami pa melješ bel pesek. Podhod. Odmevi pasjih krempljev na trdo podlago in sivi asfalt…..cviljenje zavor, avtomobilske hupe…..utrip mesta.
Zvoki okoli nas…..naj ne bodo vedno samo kulisa ozadja….prisluhnite jim včasih. 🙂
V nedeljo sem se na kratko oglasila doma, pri mami. In kot vedno, preverila najpomembnejše mesto v celi hiši….hladilnik. Zadnje čase sicer redko najdem kaj takega, kar bi me fasciniralo, ker moja draga mama prisega na zdravo oh in sploh hrano. Jaz pa že skoraj po defoltu fašem alergijo na vse izdelke, na katerih se blešči napis “oh in sploh zdravo”, “0,0 % maščob”, “brez holesterola” in podobno (v večini so tako trapasti, da to napišejo na stvari, ki itaq v nobenem primeru tega ne vsebujejo).
No, tokrat pa sem v hladilniku odkrila pollitrski kozarec za vlaganje, skrbno zaprt, brez oznake, vsebina pa je bila tako lepo rumena. Firbec je bil na preži, kozarec pa takoj v mojih rokah. Jasno odprt. Najprej zadevo povohajmo….mmmmmmmm….po česnu, diši….in po kalorijah! 😀
Najprej s kazalcem zajamem res malo mehke, penasto rumene zadeve in jo previdno poskusim. NJAMI!!!! Slastno. Poskusim malo več….NJAMI!!!! Pregrešno dobra!
Domača majoneza s česnom in bogve čem še. 🙂
Da obvarujem svoje drage starše pred škodljivo mastno hrano polno holesterola je celotna zaloga njami majoneze romala z mano v moj brlog.
No, ja…..kmalu jo bo zmanjkalo, glede na to, da sta minila 2 dneva, kozarec pa je napolnjen samo še do polovice……
Mehka in skrivnostno lepa….
Love it.
Foto © Alla (Uporaba fotografij prepovedana brez privoljenja avtorja)
Nedelja je bila …. 🙂
Love it. 🙂
Svoboda je samo iluzija s katero si osmislimo življenje….
 
 
