Skozi službo je še šlo. Nekako z nasmehom na licu, čeprav mi delovnega elana že kak teden kronično primanjkuje. Po službi….skok domov, kratek sprehod z đankijem in potem…..ob petih služben sestanek, ki mi je posesal še preostanek energije. Spet 2 uri nakladanja velepametnih predstavnikov, ki itaq vse najbolje vedo. Jasno, to, kaj morajo naredit drugi.
OK, saj sem že imuna na te zadeve, ampak danes je bil že tako čuden dan…..in so mi pijavke spile preveč energije.
Po sestanku spet najprej sprehod z đankijem, ki ga ob takih dnevih kar zanemarjam (in imam zaradi tega slabo vest, ki jo pseto takoj zavoha in s pridom izkorišča).
Več kot normalno je, da ob “tečnih dnevih” ni niti fraj parkplaca v atriju. Le kako bi bil, če penzionistični fosili parkirajo tako kot da so sami na svetu. No, možno je tudi, da jih nihče ni naučil parkirat, kajti, ko so oni delali izpit, ta vaja še ni bila obvezna, ker je bilo prav vseeno, kje so parkirali tiste 3 slovenske avtomobile. Ampak briga me…..sem zaparkirala 3 modele.
No, šele nato (ura je že krepko čez sedem zvečer) pridem na vrsto celo jaz . In moje potrebe. Predvsem po hrani. In dokler ni moja potreba po hrani izpolnjena, sem tečna.
Danes bom pa tečna še po hranjenju. Po konzumiranju junk fooda itaq ne moreš biti drugačen.
In za konec čudovito tečnega dneva že zdaj vem, da bom katastrofalno spala, ker bo v glavi spet kup misli, ki tam nimajo kaj iskat.
Ja, so me že klicali……grem preparkirat.
