Jap, bilo je zabavno 😀
Gremo ponovit? 😉
Zadnjič sem si kupila osebno tehtnico.
Modro.
Tako ali drugače.
Namreč, ta modri šmet ti mimogrede izračuna še procent maščobe in vode v telesu.
Sicer ne vem, s čim sem se ji zamerila, ampak meni vedno napiše ErroR, pa čeprav sem jo na vse načine poskusila prepričat, da sem vredna njenega izračuna.
Lahko bi se sicer slepila, da je pokvarjena, ampak glede na to, da je mojemu dragemu brez oklevanja sporočila njegovo težo, vodenost in mastnost, bi morala bit res pošteno slepa, da bi verjela, da ni problem v meni ampak v tehtnici.
Kaj za vraga je narobe? Sem pretežka? Ne verjamem. Saj ne tehta karakterja.
Prelahka tudi nisem. Sem zadnje čase pridobila kak kilogram.
Torej, kaj za vraga jo muči?
V nedeljo sem si jo spustila na prste.
Ampak….vseeno sem zadovoljna z njo.
Včasih je kraljevala v mojem kabinetu, zdaj je v spalnici. Kot sem že napisala….med sestavljanjem je pristala tudi na mojih prstih. AUČ!
In…….heh….lepo izgleda. 😀
Da vam predstavim novo prebivalko mojega brloga:
Modrooka v barvnih čeveljcih. Z nasmehom.
Zaenkrat zelo prijazna. Rada pridrži plašče in bunde. In podobne stvari, ki jih imam in nimam na sebi.
Spoznajte mojo Petnogo 🙂
Kraj: spalnica
Čas: nekje med 13 in 15 uro popoldne, danes
krsssssssssk, krssssssssk, krsssk, krssk
Moje oči so bile kot prednja traktorska kolesa, ušesa pa kot zadnja traktorska kolesa. Adrenalina pa taka doza, kot v Pulp fikšnu, ko ga uni bejbi z inekcijo direkt v herz zabijejo.
Pa menda ne gori spet nekje?! Uho na steno in poslušanje od blizu. Šraufncigr v roke in štekdozo iz stene, namesto nje pa nos noter..sniffffffff. nč ne smrdi..
krsssssssssk, krsssssssssk, krssssk..
j*** ga, pa kaj je zdaj to?!?!?!?! A mi bo spalnica razpadla?!
Nakar prednja traktorska kolesa le zagledajo..razpoko, ki se daljša in daljša in potem utihne..
Prekleti j**** knaufarji, so pa res blazno selektivno bandažirali spoje med knauf ploščami.
Do večera, kolikor sem pač pucala pralni stroj, hladilnik in pomivalca, ki so bili koj po požaru popolnoma usrani prenešeni v neko prazno stanovanje v bajti, je počila še stena v dnevni …, od vrha do tal.
Me zanima, kaj bom zagledala jutri. Pa pojutrišnjem..in tako naprej.
Aja, jutri moram privlečt fotkič zraven, da vse te tektonske razpoke dokumentiram…in reklamiram.
Se še spomnete? 🙂
Danes sem jo slišala po radiu…..in se spomnila….. 🙂
Tjaramdadam zlat je ta dan,
steci z menoj vanj!
Zmeraj z mano,
zmeraj moj boš, tjaradadadam.
Ko dobiš, kar želis si,
nisi nič več sam.
Tjarampadadi
nobenih skrbi
srečo imaš na vrvici.
Prijatelji in ti, tjarampadadi
sreča na vrvici.
Tjaramdadam vsak naš
načrt iz vetra je stkan.
V sivi beton
svet je vkovan, tjaradadadam
stecimo kam,
stecimo stran,
stecimo v svet sanj.
Za vse, prav za vse
je prostor nekje,
kjer trate se zelene.
Tjarampadadi
nobenih skrbi
srečo imaš na vrvici.
Prijatelji in ti, tjarampadadi
sreča na vrvici.
…nisem vseljena.
Predsoba….tretje lakiranje parketa je bilo sicer opravljeno, samo toliko mehurčkov kot jih je v laku še v peneči kopeli ne najdem.
Parketarji jutri ponovijo vajo.
Zamaknjena okna…..bojda pridejo danes. Ker jutri delajo parketarji. OK, recimo, da res. In da bojo tudi popravili zadevo, ne pa samo pogledali.
Čez 2-3 dni namontirajo notranja vrata. Baje vsa troja. Pa da jih vidim…..
Ventilator v kopalnici. Starega zapret, naredit novega na stropu. Miha obljubil, da bo zorganiziral zadevo.
Finalno beljenje bo, ko vse tole opravijo.
Gremo polagat stave čez koliko dni bo to?
Ne gre več.
Ne morem iz svojega kalupa, škatle v katero sem lepo zapakirala svoje misli.
Eno po eno sem jih zavila v star cejtng papir, jih zložila po abecedi v škatlo in jo potem temeljito zalepila s silvertejpom, da se kakšna slučajno ne znajde zunaj.
Škatlo sem potem oblepila z rožnatimi, svetlečimi papirčki, ki odvračajo pozornost z vsebine.
Rutina je vodilo skozi življenje.
ura ob 6:30, potegnem še pol ure, skrajni čas za kopalnico, 7:30 odhod v službo.
8:00 služba do 16:00. Včasih vmes malica, včasih terensko delo, ki razbije monotonijo služenja denarja, na katerega že čakajo raznorazna telesa (za svoje rutinske usluge).
Potem ogled brloga in neopravljenih del zaradi katerih me zadnje čase boli glava.
Nič se ne spreminja razen mojega besnega pogleda in belega popisanega lista na steni predsobe. Nemoč storiti več in končati nedokončano.
Potem spet 50 km na cesto. Do “doma”. Še malo dela zunaj, malo šarjenja po računalu, potem tuš in postelja. In jutri ponovi vajo. In pojutrišnjem. In…
Fak of…..saj pravim….naj ostane zavito v cajtng papirju, zloženo po abecedi, v svetleče barvasto oblepljeni škatli.