Ponavljanje

Objavljeno v 18 avgusta, 2006 , Alla

Pravijo, da se ti neka stvar ponavlja toliko časa, dokler nečesa v življenju ne spremeniš.
Pa kaj za vraga naj jaz spremenim, če se dogajajo stvari, na katere nimam prav dosti vpliva.
In te jebene stvari se ponavljajo, ponavljajo in ponavljajo….
Naslednji, ki mi radio spizdi iz avta, mu zlomim nogo. Definitivno. Sam če ga dobim.
OK, OK…..treba je mislit pozitivno…..glede vsega…..fotra, stanovanja, vsega…..
vdih…..izdih…..vdih….izdih…..

Objavljeno v Razmišjanja | 1 komentar

Pogovor

Objavljeno v 13 avgusta, 2006 , Alla

Sedim za računalnikom in nabijam brezvezno igrico, ki je že dolgo nisem igrala.
Zraven se v mislih pogovarjam s tabo.
Mirko, 29 let, očka 2 zlatolasih punčk, nad katerima si ravno dobil skrbništvo.
Spoznala sem te preko sestrične.
Na kratko bi te opisala takole: prijazen fant, ki ima glavo na pravem mestu.
Obljubil si mi, da me pelješ enkrat na fotolov. Kot lovec si poznal mesta, kjer bi se dalo kaj lepega poslikat.
Pa letošnjo zimo sem uživala na motornih sankah, ki sem jih vozila na bregu za tvojo hišo.
Vedno sem mislila, da si proti motorjem. Našo tamalo si vedno odvračal od vožnje na zadnjem zicu. Je prenevarno, prehitro se kaj zgodi, si govoril.
Pa si si potem vseeno nabavil to nevarno zadevo. Zakaj?
Da bi dokazal kako je lahko nevarno?
Če si to želel, potem ti je uspelo.
Znanec in prijatelj.

CITIRAJ

Smrt motorista v Trenti

Ob 14.20, je 29 letni voznik motornega kolesa Yamaha FZ6S, doma iz Zaplanine pri Žalcu, peljal po regionalni cesti iz Bovca proti Vršiču. V Trenti, je zapeljal v levi nepregledni ovinek, izgubil kontrolo nad vozilom ter zapeljal iz ceste. Tik ob vozišču je trčil še v obcestni kamen, zaradi česar ga je vrglo iz motorja v bližnje drevo, kjer se je smrtno poškodoval.

policija.si

Postal si eden mojih tihih sosedov. sad.gif
Mirko, počivaj v miru.
closedeyes.gif

Objavljeno v Razmišjanja | Komentarji so izklopljeni za Pogovor

Preteklost

Objavljeno v 24 februarja, 2006 , Alla

Mapa s starimi papirji….za katere sploh nisem vedela, da so “preživeli”. Iz mojega prejšnjega življenja.

2 pesmi mojega dragega prijatelja Milana. smile.gif

Plačani računi za študentski dom v Rožni dolini (ah, ja, to so bila nora leta) cool.gif trance_17_emot-angel.gif

Karta za prvi film Petra Pana…..nemi film, jasno…..s klavirsko spremljavo rolleyes.gif

Račun Veterinarske fakultete – klinike za kirurgijo in male živali. Račun 37909/95, datum 31.7.1995, način plačila gotovina. Pacient 5782/94. Diagnoza ali poseg: EUTHANASIO. Moj prvi Laki. trance_13_cry.gif

Prijatelji prihajajo v naše življenje, da nam ga obogatijo. In odhajajo iz njega, da nas česa naučijo. Vse se zgodi z namenom, vse nas oblikuje. Brez tega ne bi bila to kar sem danes.

Ja, moje prejšnje življenje……včasih je potrebno najt stare papirje, da te spomnejo…….kdo si……

Objavljeno v Razmišjanja | Komentarji so izklopljeni za Preteklost

Črno bela

Objavljeno v 24 februarja, 2006 , Alla

CRNA PJESMA

To nebo je mračno
I mračni so ljudi
Sunce več je zašlo
I druge su čudi
Mjesec ne izlazi
Jer razloga nema.
Autobus više ne vozi
Jer nikoga nema.
Oj, ti glavo luda.
Oj, ti srni svijete.
Gledaju me kao da sam
Sa druge planete.
Pitaju me sta mi je,
Ĺ to si takva nikakva?
Kad hoćete da znate
Zato što sam takva!
Razloga za to puno
Ja mogu da navedem.
Brišite mi s’ puta
Sve ću da pojedem!
Svi žele i hoće
Da me riješe jada
Nek’ neko samo proba
Pa će da nastrada
Ja hoću da sam takva,
Da drugim smetam
I boli me briga
Ĺ to gluposti lupetam.
Sad’ ću da završim
I tu pjesmu glupu
Glavu ću da posadim
Tu u jednu čupu

BIJELA PJESMA

Uvjek je dobro
Bilo jače od zlog
I uvjek je bijelo
Bilo jače od crnog
Za neki optimizam
Se mesto uvijek nađe,
A gdje je pesimizam
Tu su uvijek svađe
Čak i u svakom crnom
Malo bijelog ima
Što je crnja noć
Sve je bijelja zima
Svijetlo uvijek svijetliće
Kad bude sve luđe
Ako neće tvoje
Onda neko tuđe.
Kada vidiš snijeg
Ti pomisli na more
Zatvori oči, udahni duboko
I neče biti gore.
I vidjećeš tada
Kitove i delfine
Plivaćeš polako
U dubinama modrine.
Opusti se i uživaj,
Kažu stare pijesme.
Ti tako dobro znaš da
Niko ti ništa nem’je.
Svuda oko tebe
Oslonac se nađe.
Nemoj jih odbijat
I ponuđeno uzmi rađe.
Kada budeš tužna
Pomisli na mene.
Osmijehni se bar malo
I otići će sjene.
Vidiš, prijatelj, še vedno hranim obe….. smile.gif
Objavljeno v Razmišjanja | Komentarji so izklopljeni za Črno bela

Petra

Objavljeno v 7 januarja, 2006 , Alla

Ozek kanjon, ki vodi do skritega mesta je globoko vrezan v barvite skale, ki jih redki sončni žarki, ki vanj zaidejo, še bolj čarobno obarvajo. Pogled, ki se odpre na koncu kanjona, na umetelno pročelje izklesano v visoko steno, vzame sapo.

Čuditi pa se ne nehaš vso pot skozi skrito mesto. Barva stopnic po katerih se valijo trume turistov, se prelivajo od temno redeče, opečnate pa vse do rumene. Pravi greh je, kako spreminjamo s svojimi stopinjami mehke skale stopnic v prah, ki ga potem z nejevoljo otepamo iz hlač in čevljev.

Naj sem se še tako trudila zaobljeti to nepopisno lepoto v svoj fotografski aparat….mi ni uspelo.

Ne, Petre se ne da opisat, Petro je treba doživet.

Objavljeno v Razmišjanja | Komentarji so izklopljeni za Petra

Jordanija

Objavljeno v 3 januarja, 2006 , Alla

Že jeseni sem rekla, da bom šla v Jordanijo za novo leto, čeprav niti sama nisem prav verjela v to. No, pa se je na koncu razpletlo še dosti bolje, kot sem si sploh predstavljala.Slab teden pred odhodom sem si namreč kupila novo igračko: OLYMPUS E-500. Itaq, da sem odfrčala na fotkanje Jordanije brez da bi si pogledala navodila za uporabo fotoaparata, ki ga tudi pod razno nisem znala kaj prida uporabljat. No, ampak ker imam srečo, mi je vodnik wub.gif pomagal tudi pri spoznavanju fotoaparata in ne samo zgodovine Jordanije.

Nastala je kopica fotk….nekatere malo slabše, nekatere pa take, da sem res ponosna na njih.

Pa kljub vsemu…..vse moje fotke ne morejo pričarati resnične lepote Jordanije. Barve in mehkobe skal v katere so vklesana mogočna pročelja v Petri. In barvitih koral in pisanih rib na koralnih grebenih Rdečega morja. In miru, ki ga občutiš, ko za goro v puščavi Wadi rum zahaja sonce in obarva pesek s toplo oranžno barvo. In s soljo nasičenega zraka, ki ga vdihneš ob Mrtvem morju. In starih razvalin rimskih mest in križarskih gradov in velikega križa ovitega z bronasto kačo na gori Nebo od koder so kristjani prvič uzrli obljubljeno deželo. In zanimivih ljudi. In velikih glasnih kamel in iskrivih nežnih arabskih konjičev. In še in še….

Ja, z veseljem se bom še kdaj vrnila v deželo, ki mi je v 8 dneh pokazala toliko novega, toliko toplega in toliko nepozabnega.

Hvala wub.gif

Objavljeno v Potovanja, Razmišjanja | Komentarji so izklopljeni za Jordanija

Kölnska katedrala

Objavljeno v 13 decembra, 2005 , Alla

Načeloma sem hudo nastrojena proti vsem kar je povezano s cerkvijo. Razen proti cerkvam kot objektom.

Vredu, arhitektura je ponavadi več kot osupljiva….ampak tudi ta me ne gane kaj prida. Bolj me vedno znova osupne občutek, ki ga doživim pod visokimi stropi med lesenimi klopmi in grobovi nekih kao svetnikov. Bila sem že v parih katedralah v Evropi, ampak najljubša mi je še vedno Kölnska katedrala.Ko sem pred dobrimi petimi leti stopila iz vlaka in se znašla tik pred njo, jo kljub njeni velikosti skorajda nisem opazila. Pisana množica udeležencev EURO gay parade je takrat čisto okupirala dojemanje velikega mesta. Ampak imela sem dovolj časa, da jo spoznam. In občutim.

Na vsaki strani vrat se v nebo dvigata dva stolpa. Nikoli nisem šla gor in si ogledala Kölna zviška. Kajti vedno, ko sem stopila skozi ta vrata sem začutila prav poseben mir. Ne spomnem se slik iz stropov in sten, ne spomnem se žarkov sonca skozi visoka okna. Vem pa da sem v tistih 2 mesecih mojega bivanja v Nemčiji tam vedno našla svoje misli. Naj sem stopila notri s smehom ali solzami v očeh, ven sem prišla pomirjena.

Edino kar sem pustila v “moji” katedrali je kakšen ducat svečk, ki so že zdavnaj dogorele. Za vse žive in mrtve, ki so bili in so še vedno del mojega življenja. Za vse, ki so mi kdajkoli kaj pomenili, za vse, ki sem jih imela rada, za vse, ki sem jim morala odpustiti, da so odšli in me pustili samo. Tudi za Jima. Pa Lakija 1. Pa teto Herto in Tali, za babico in dedka, za sošolca Tomaža, pa za mami in očija. Pa Matjaža. Pa za mojega zlatega Lakija2. Pa za vse tiste, ki se bodo še dotaknili moje duše v tem mojem življenju….


Ja, pogrešam “mojo” katedralo. Ker rabim prižgat tam še eno svečko.

Â

Objavljeno v Potovanja, Razmišjanja | Komentarji so izklopljeni za Kölnska katedrala

Sreča

Objavljeno v 2 decembra, 2005 , Alla

Sreča….blazno enostavna stvar in hkrati precej izmuzljiva. In nekako vsi hrepenimo le po njej. In jo iščemo skozi celo življenje.

Jaz se je včasih dotaknem. Skozi male, skoraj neopazne dogodke, ki jih skorajda ni opazit.

Včeraj sem sedela poleg njega in oba sva v tišini premlevala svoje misli. In kot že tolikokrat je samo stegnil svojo roko in najini prsti so se prepletli. Tako malo in hkrati tako veliko. Sreča. smile.gif

Ponoči, ko se stisnem ob njegovo toplo telo, ki mirno spi poleg mene. Sreča.

Ko se sredi noči zbudim in me gleda s široko odprtimi očmi, ker mu prvi hip ni jasno, ne kje je, ne s kom je. Ker je sanjal. In zjutraj mi razloži svoj nočni pogled. Smeh in sreča.

Sreča je kot utrinek, ki zažari v vsej svoji lepoti……in mine. Če je človek slep, utrinkov niti ne opazi. Če pa gledaš……takrat jih vidiš in čutiš na tisoče.

Že res, da je včasih oblačno in teh utrinkov ni in ni…..ampak vedno spet pridejo. Samo skozi življenje je treba hoditi z odprtimi očmi. smile.gif

Objavljeno v Razmišjanja | Komentarji so izklopljeni za Sreča

Nostalgija

Objavljeno v 1 decembra, 2005 , Alla

Včeraj sem službeno pavzo preživela doma. Oz. tam, kjer je bil včasih moj dom. Zdaj je tam samo mraz.

Ampak , ko sem zaprla oči…..sem se spet sprehodila po mojem domu. Odklenila sem vhodna vrata, pogledala v mojo malo kopalnico, ki mi je bila tako ljuba. Potem sem iz predsobe stopila desno….stopnička na kateri so se včasih spotikali obiski….z roko sem se dotaknila stebra in naprej pogladila 100 let staro mizo. par korakov naprej…na desni, malo naprej od oken, čisto moj kavč, ki si ga je čez dan prisvojil Laki. Drugi steber tik pred knjižno omaro. V njega zataknjen žebel na katerem je obešena lupina morskega ježka. Tista, čisto navadna, zelena. In knjižna omara. 100 romanov in nekaj ostalih knjig. In pesek iz sahare. In stekleničke z vodo iz oceanov. In svečke, ki sem jih eno leto delala za novoletna darilca.

In potem…..moje kraljestvo. Majhna bordo sobica. Omara, pred njo postelja in pod oknom dolga pisalna miza. Z vsemi mojimi zakladi. In slikami regatnih jadrnic. In mojimi slikami. In prastarim usnjenim sedežem za kolo…..za “zicleder” sem ga dobila (pa ni kaj prida pomagal)….

Heh, koliko zgodb se je nabralo v letih mojega bivanja, koliko smeha in strtih src je se je znašlo med temi stenami, skrivnih prijateljskih pogovorov, poljubov in nagajivih pogledov.

J*** se, stene so zgorele, spomini pa ne! 😛 Ko zaprem oči, so vse zgodbe tako blizu….. smile.gif

In potem je zapihal mrzel veter, ki je s sabo nosil snežinke……

Ah, drek…….tole še ne bo prav hitro narejeno sad.gif……prekleti birkorati…..

Nč, gremo nazaj v službo. dry.gif

Objavljeno v Brlog | 1 komentar