Z eno besedo – bombastično.

Če smo prvo rundo na barki 90 % motorirali smo to rundo 95 % jadrali. Aktivno.

Veter zakon, barčica pa je rezala valove lahkotno in elegantno.

Obnovila in osvežila znanje jadranja in ugotovila, da znam jadrat in da me je fotr popolnoma napačno prepričal, da nimam pojma. Znam! In uživam v tem. Bolj kot v čemerkoli drugem. To je to!

Pohvala skiperju. Obvlada. Lepo je skrbel za nas in za jadrničko. Barka je bila vedno vzorno pospravljena in pripravljena na vse. Tako kot sem bila navajena na naši barki, ko mi je fotr  vcepil v glavo red in disciplino, ki mora vladat na barki.  Še enkrat, Aleš, zelo, zelo hvala za tole 5 dnevno doživetje. Bilo je neprecenljivo in nepozabno 🙂

V soboto smo ob cca petih popoldne krenili iz Sukošana in pičili direktno na Vis. Nočna v simpatičnem jugu, ki je čez noč pihal nekje med 10 in 15 vozlov od jutra dalje pa jačal na kakšnih 25 vozlov tik pred Visom. Ni lepšega kot doživet sončni vzhod na barki, ki lahkotno reže valove. No, je…. kakšno uro po sončnem vzhodu nas je prišla pozdravit jata delfinov. Plavali so tik pred pramcem in nas pozdravljali na najlepši možni način. Fotka sledi, ko mi jo Sandra pošlje.

Sandra poslala fotko 🙂

V ponedeljek smo se iz Visa v jugu premaknili na Šolto – uvala Stomorska in na poti do tja doživeli krasen sončni zahod (slike tudi približno ne pokažejo vse palete barv, ki se razlivajo po nebu in morju).

Torek, severozahodnik in ruta od Šolte do Kaprij. Vmesni postanek v am….pozabila se v kateri uvali, kjer smo si privoščili še malce čofotanja in kopanja v presenetljivo spodobno topli vodi 🙂 in kosilo, potem pa naprej. Ravno ko smo se privezali v zaliv na Kaprijah je s severa pridivjala nevihtica, ki je sčistila nebo, da smo se prebudili v malce bolj hladno, a kristalno čist jutro.

Sreda…. čedna burjica za aktivno jadranje in povratek v Sukošan. Po reglcih pripeljali barčico tik pred temo v domači pristan.

Končna ugotovitev – zame je pravi oddih in filanje baterij samo jadranje. Ni drugega približka užitku, ki me uhvati na jadranju. Odslej bo šparanje samo za namen jadranja.

Ker je enostavno neprecenljivo.

OK, no….rute se nismo držali ko pijanec plota in smo jo malce spremenili in prilagodili.

Bilo je še boljše kot sem upala, da bo. Družba, vreme, hrana, 3x videli delfine ( in to brez da  štejem tistega nasedlega in delno popapcanega na obali Sapluna), ujeli 4 palamide, 1 gofa, 1 špara, 7 šparičev (malih, za juho), 2 hobotnici (za solato), 10 pristnih (najbolj slastnih) jadranskih lignjev (žar in črna rižota – najboljša na svetu), spili 4 steklenice porta, 1 viski, 1 medico, 2 flaši nečesa ostrega, kar so pritrogali na barko neki Čehi, neznano količino belega in rdečega vina…..verjetno še kaj, pa mi je pobegnilo iz spomina. Kopali smo se, potapljali, 3x ali 4x pekli na žaru, utopili 1 mobitel, skoraj posvojili nekega korčulanskega kužka (no, vsaj 1 noč je prespal na toplem in suhem na barki (ravno se je namreč nebo odločalo ali bi malce zajokalo ali ne), jedli najboljše frigane kozice na Korčuli in obiskali najbolj njami pekarno njihovih znamenitih slaščic – Cukarin (če gre kdo tja, naj mi prinese, prosim, 5 klašunov in 5 amaret – Hvala 🙂 ).
Prevozili smo tudi nevihto in za nagrado bili deležni prekrasne mavrice, ki se je raztezala preko Splitskih vrat.

Ma, kaj naj rečem….šele ko sem stala na barki in držala v rokah krmilo, sem se zavedela, kako zelo sem pogrešala jadranje. Tisto zibanje pod ritjo, pa zvok štrikov in zajl, pa vinčev, pa….ma vse, predvsem pa tisti adrenalin, ko pripravljaš barko za v nevihto 🙂